Budin blagoslov

Veliki Buda (Koh Samui)

Ena mojih najljubših počitniških destinacij je nedvomno Tajska, dežela morja, nedotaknjena plaže in čudoviti otočki, ki jih množični turizem še ni pokvaril.

Dežela tudi Hilltribes, gorskega ljudstva s severa, ki je ohranilo lastna oblačila in stare običaje. Severna pokrajina je močan kontrast bolj južnemu delu države, kjer se lahko prepustijo ljubitelji plaže in sonca.

musliman

Prebivalci skrajnih južnih provinc Yala in Patani, ki mejijo na Malezijo, so muslimani, v nasprotju z veliko večino Tajske, kjer se držijo budizma. Ti dve provinci sta redno prizadeti zaradi napadov preveč fanatične skupine muslimanov. Tudi kralju Bhumibolu doslej ni uspelo vzpostaviti miru na skrajnem jugu države. In to pove veliko, saj ima monarh, ki vlada že več kot šestdeset let, avtoriteto in vpliv ter priljubljenost, ki ji ni para nikjer na svetu.

Nekdanji premier Taksin je poskušal s trdo roko in napotitvijo vojske tam vzpostaviti red, a se je tudi to končalo s fiaskom. Lastna muslimanska država, za to gre in za to se žrtvujejo življenja. Sprašujete se, kaj obseda te ljudi. Ali lahko nadnaravna moč, kot je Kristus, Alah, Buda ali kateri koli drug bog, odobrava takšna dejanja, se bo spraševal vsak razumen človek. Odgovor na to vprašanje bo očiten.

Samo norci, ki napačno razlagajo sporočilo svojega Stvarnika, lahko zagrešijo takšna dejanja. In resda je iz preteklosti znanih več kot dovolj dejstev, da za vse zločine ni mogoče kriviti islama, čeprav bi Wilders vseeno želel, da bi bilo tako. Tudi drugi 'verniki' so se v preteklosti obnašali več kot škandalozno in niso ravnali v skladu s predstavo o svojem bogu.

Menihi

Tajska je in ostaja mirna država s številnimi templji in množico oranžno oblečenih menihov. Čeprav bo stari slogan 'Dežela nasmeha', ki ga je uporabljal tajski turistični urad, morda spremenjen, saj je prebivalstvo vse manj nasmejano. Zgodaj zjutraj lahko vidite menihe, ki gredo zbirat hrano za meniško družino od lokalnega prebivalstva. Če želite izkoristiti dan, morate zgodaj vstati in menihi, ki hodijo drug za drugim z obritimi glavami, tvorijo edinstven spektakel za čudovite -digitalne- foto posnetke. Velik del dneva menihi preživijo v molitvi, ljudje pa so zelo iznajdljivi, da pridejo do denarja, ki je prav tako nepogrešljiv v življenju, posvečenem Budi.

Marsikje po državi novi templji rastejo kot gobe po dežju in propadajoče templje obnavljajo. Vernik ali morda prestrašeni Tajec želi vzeti iz svoje skromne torbice, če jo ima, da prispeva svoj prispevek. Navsezadnje nikoli ne veš, kako bi te lahko kdaj ujeli zli duhovi, ker nisi prispeval. Duhovi igrajo pomembno vlogo v življenju mnogih Tajcev. Ni zaman, da na vhodu mnogih hiš vidite tako imenovano 'hišo duhov' ali preproste koče, ki vsebujejo daritve za pomiritev duhov.

Menihi

Koh Samui

Med obiskom večjega otoka Koh Samui obiščem najbolj znan tempelj na otoku: Veliki Buda. Tempelj potrebuje vzdrževanje, kar je dobro vidno in o tem pričajo tudi brezbarvni kipi na vhodu. Ko se povzpnete po stopnicah, se soočite z velikim zlatim kipom Bude, ki vas gleda od zgoraj navzdol. Pravzaprav malo fascinantna stvar in komaj vredna ogleda. Moja pozornost je bolj usmerjena k majhni skupinici Tajcev, ki jih s pobožno gesto dodajo še nekaj na lepo zložen kup opek.

Eden od menihov me je videl, ko gledam prizor, in mi pomignil. Stoji kot nekakšen prodajalec na tržnici za stojnico z blagom: opeko. Zelo kmalu mi je jasno. Za približno štirideset centov lahko pomagam zgraditi nov tempelj z nakupom kamna. Čeprav ne ravno zelo cerkveno, sem vseeno dal tistih nekaj kovancev na mizo. Takoj mi v roke stisnejo flomaster, s katerim lahko napišem svoje ime na kamen. Bodite prepričani, da zdaj, osvobojen vseh zlih duhov, moj potovanje na mojem motociklu.

Manj kot deset korakov naprej me ogovori drug menih. Želi me blagosloviti, skupaj s štirimi Tajci in s tem seveda ni nič narobe. Kakršni koli blagoslovi v življenju niso vedno zastonj. Moji sotrpini dajo zgled in vsak položi bankovec za sto bahtov (približno dva evra) v nekakšno drevo z golimi vejami, ki je že lepo okrašeno z donacijami. Ker ne želim biti zapuščen, sledim temu. Po tej daritvi se malo kasneje skupaj usedemo pod nekakšna nebesa na tam postavljene stole.

Kup vej

Menih v oranžni obleki se usede pred nami. Dobesedno gleda zviška na nas in začne svojo – zame nerazumljivo – molitev. V roko vzame več skupaj zvezanih vej, jih potopi v nekakšen kotliček z vodo in med mrmranjem molitve s šopom pedercev mahne z vodo v našo smer. Pogleda me in vpraša: 'Si kristjan?' Naredim negativno gesto z glavo. "Si musliman?" in spet se moja glava nekajkrat premakne z leve proti desni. 'Ti, ti nič?'

Ob mojem pritrdilnem prikimanju me mračno pogleda, zgrabi šop palic in pusti, da name pada nekakšen dež. Skozi očala komaj vidim, srajca je premočena, kar je zaradi vročine celo prijetno, in še preden se razjezim zaradi tolike nevednosti, je Budin pridigar pobegnil. Tajci, ki so bili seveda deležni tudi potrebnih pljuskov, me vljudno pozdravijo in rečejo: 'Mai die', kar pomeni, da ne odobravajo vedenja meniha.

In tako vidite, da so vedno nevedneži tisti, ki postavijo prepričanje v slabo luč. To, da je bil človek ustvarjen po božji podobi in podobnosti, je nedvomno treba obravnavati kot bajno, sicer se moji dvomi še poslabšajo.