Skice iz Siama – Tajske skozi nizozemski objektiv: O ženskih čarih

Willem Hendrik Senn van Basel je imel vse, da je uspel kot diplomat na Daljnem vzhodu. Bil je premeten, ambiciozen in kar ni nepomembno, pripadal je tako imenovanim starim indijskim družinam v kolonialnem žargonu. Večinoma družine, povezane z VOC, ki so živele na vzhodu več generacij.

Huybert, njegov praded, je bil trgovec VOC, generalni upravnik kraljevih financ in domen v nizozemski Vzhodni Indiji, član Sveta Indije in predsednik Batavije. Njegov stric, baron Jean Chrétien Baud, ni bil le nekdanji generalni guverner nizozemske Vzhodne Indije, ampak tudi nekdanji minister za mornarico in kolonije.

Willem Hendrik Senn van Basel je bil star 34 let, ko je bil s kraljevim odlokom z dne 18. februarja 1875 imenovan za plačanega konzula Kraljevine Nizozemske v Bangkoku. Manj kot dve leti kasneje je bil častno odpuščen in tiho izginil iz konzularne službe in iz Siama. Kaj je bil razlog za tako kratko kariero? Tako kot se je zgodilo njegovima predhodnikoma, nemškima bratoma Paulu in Victorju Pickenpacku, so ga obtožili samobogatanja in goljufanja pri predložitvi dokazil o nizozemskem državljanstvu osebam, ki do njega niso bile upravičene. Od slednjega naj bi sprejemal darila in prosil za izposojo denarja. Willem Henrik - tako kot Pickenpackovi - je bil morda žrtev najrazličnejših spletk ali siamskih spletk, toda obtožbe proti njemu so očitno imele dovolj teže, da so ga nemudoma poslali ven.

Kmalu po odpustu se je Willem Hendrik vrnil v nizozemsko Vzhodno Indijo, kjer je svoje spomine na Siam začel zapisovati na papir. to Skice iz Siama pojavil v serijski obliki Indijski vodnik - Državna in literarna revija ki je izšla iz tiskarskih hiš v Amsterdamu od leta 1879 pod končno montažo G. Van Kesterena. Plodovi peresa Senna van Basla so se izkazali za tako priljubljene, da so jih že leta 1880 združili v knjižico na 122 straneh z istim naslovom, ki jo je natisnil in izdal JH de Bussy v Amsterdamu.

Pri tem ni le sledil stopinjam enega od svojih predhodnikov, Jeremiasa Van Vlieta (ok. 1602-1663), ki se je, ko je vodil trgovinski urad VOC v Ayutthayi, izkazal za pravega kronista Siama, temveč se je pridružil tudi literarni smeri, ki je dobila zagon od sredine devetnajstega stoletja. Ko je v tistem obdobju postalo jasno, da se Siam vse bolj odpira preostalemu svetu, je iz tiskarskih listov zakrožila serija publikacij, posvečenih tej zanimivi deželi. Pripoved o rezidenci v Siamu Britanec Frederick Arthur Neale, nekdanji svetovalec kralja Mongkuta od leta 1852, Opis du royaume Thai ou Siam. (1854) francoskega apostolskega vikarja za vzhodni Siam, Jean-Baptista Pallegoixa in Kraljestvo in ljudje Siama (1857) britanskega diplomata in poliglota sira Johna Bowringa so bili nedvomno najpomembnejši.

Cristi Popescu / Shutterstock.com

Skice iz Siama je bil gladko napisan opis njegovega bivanja v kraljestvu jugovzhodne Azije in se ni osredotočal le na dostopen uvod v državo in ljudi, temveč je imel tudi oko za potrebno napetost z živahnimi opisi stvari, kot sta javna usmrtitev ali lov na slone . Zaradi natančnih opazovanj in podrobnosti Skice iz Siama ni le časovna kapsula, v kateri je bil odlično ohranjen Bangkok izpred 140 let, ampak daje tudi lep vpogled v psiho visokega uradnika, ki ga je oblikoval kolonializem

Samca Willema Hendrika precej ozke viktorijanske konvencije njegovega časa niso posebej motile. Imel je oko za 'šibkejši' spol in ni bil ravnodušen nad čari in vabljivostjo siamskih lepotic. Mimogrede, ni bil edini v družini, za katerega se je izkazalo, da ni nedopusten za pridih eksotičnega šarma. Njegov lastni dedek, Willem Adriaan, skladiščnik VOC v Bataviji, je imel sina Huiberta, ki se je rodil leta 1811 v razmerju z domačini Amerensi ...

V nasprotju s številnimi pričevanji sodobnikov, ki so bili pogosto ameriški ali britanski ministri ali francoski misijonarji, Williama Fredericka skorajda ni vznemirjalo to, kar so mnogi njegovi sodobniki menili:razuzdana nemoralnost' kaj šele, da je čutil potrebo po moraliziranju.

V naslednjem fragmentu opisuje v vonjih in barvah in celo Schiller ga citira 'ni neprivlačnega videza' ženska lepota na plavajoči tržnici na Chao Praya: ' In med temi krošnjarji in krošnjarji drsijo trgovci v majhnih kanujih, stari in mladi v svoji pisani obleki. Največ pozornosti namenjamo mladim in čeprav sodijo v rod rjavih vener, ostajajo 'Frauen', pa tudi 'flechten himmlische Rosen ins irdische Leben.' Svež jutranji zrak je oblekel marsikateri suknjič, ki oprijet še bolj poudari lepe oblike; drugi, manj strašljivi, imajo gole zgornje dele in samo tkanina iz rdeče, rumene ali modre svile ali iz belega ali pisanega bombaža pokriva deviške prsi. Nikoli se ne tiho, hudomušno pošalijo, dodajo 'bon mot' izbrancu ali izrečejo grajo preveč predrznemu, ki je manj naklonjen, povsod vzbujajo veselje mimoidočih. Nekateri, s kot garnituro črnimi lasmi, ki padajo do ramen, z bistrimi očmi in bledo rumeno barvo, ne delujejo neprivlačno in poskrbijo, da pozabimo na zapoved Ne poželi žene svojega bližnjega! golih prsi kažejo nežno zlato verižico, ki visi čez levo ramo in sega pod desno, prav tako se ne zdijo neprepustne za evropsko pozornost, ne, izzovejo jih s tako koketnim igranjem s svileno tkanino, kot da bi pod pretvezo ker ni bil dobro zapet, so ga odpeli in bili pripravljeni, da vas občudujejo nekaj njegovih čarov. A ne razkrije ničesar, kar bi lahko videl le posvečenec, in ti nasmejani kličejo prodajalko rož, ki ji je že večkrat zaklicala 'dockmat, dockmat!' je skušala pritegniti pozornost na svoje izdelke, saj je dobro vedela, da se ženske in rože tudi na Vzhodu iščejo.«

Že predstavljam si, kako so tedaj, po obilnem kosilu, Gentlemen of Stand, nekoliko zleknjeni v udobnih usnjenih foteljih svojega kluba, z rdečimi ušesi brali, kako vedno čuječi Willem Frederik med sprehodom po obrobju Bangkoka skupina burmanskih žensk opisuje: 'Ženske se odlikujejo po navadi, da saronga ne nosijo ob strani zaprtega, tako da se noga ob vsakem gibu vidi daleč nad kolenom.«

Nazadnje, ne želim zadržati vašega naslednjega razmišljanja o združenih priležnicah evropskih izseljencev v Bangkoku: ' So spremljevalci nekaterih naših evropskih znancev, pri katerih zavzemajo, čeprav nepopolno, mesto, ki bi ga zaslužile Evropejke, če jih podnebje ne bi naredilo zanje povsem neprimerne. Evropejec je plačal vsoto od 120 do 400 guldnov in njeni starši ali skrbniki so jo za to prodali z zagotovilom, da bodo jamčili, da ne bo pobegnila, ne zaradi njene zvestobe, ampak. Nič slabše niti boljše od tistih, ki zasedajo podoben položaj v drugih tropskih avenijah, niso te siamke. Med njimi so primeri največje predanosti in požrtvovalnosti, vendar je tudi mnogo takih, ki ostanejo pri Evropejcu zgolj zaradi dobička in dobijo od njega, kar lahko. Še več, marsikatera lepa si šteje v čast biti mati čim pogosteje, četudi je treba očetovstvo tu in tam iskati drugje kot pri Evropejcih. V svojih pogovorih so radi besedne igre erotične narave, ki jim je siamski jezik zelo primeren. In mimogrede… so in ostajajo ženske.«

– Ponovno objavi članek –