Tajska je predolgo ignorirala stisko Rohingjev

Tajski vladni uradniki se pretvarjajo, da ne vedo za problem "Rohingya beguncev", ki so bili preprodani na Tajsko. Vlada pa mora prepoznati problem in poskušati to kompleksno in tragično problematiko rešiti s celovitim pristopom.

Čeprav o poreklu Rohingov še vedno potekajo razprave, je ta etnična skupina v severozahodnem Mjanmaru živela že od nekdaj, zlasti v državi Rakhine. Mjanmar jih noče priznati za državljane in jih imenuje nezakoniti migranti iz Bengalije.

Več kot 1,5 do 2 milijona Rohingjev je bilo prisiljenih zapustiti svoje domove v Mjanmaru po osamosvojitvi leta 1948, predvsem zaradi razlik v rasi in veri, pravi Arakan Rohingya National Organisation, skupina aktivistov, ki zagovarja pravice.

V Mjanmaru še vedno živi dva milijona Rohingjev, medtem ko jih na stotisoče tava na meji med Mjanmarom in Bangladešem. Od osamosvojitve Mjanmara je dvakrat prišlo do večjega izseljevanja Rohingja. Enkrat leta 1978, ko je vojaški režim Ne Win de Naga Min (Zmajevega kralja) preganjal 'ilegalne migrante' in v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja po vojaškem zatiranju demokratičnega gibanja.

Sedanji val beguncev Rohingja se je začel, ne poročano, pred več kot desetletjem, ko so iskali boljše življenje v jugovzhodni Aziji. Malezija je pogosto končna destinacija, vendar je Tajska regionalno središče za begunce zaradi šibkih mejnih kontrol in skorumpiranih uradnikov.

Poplava beguncev je prišla na naslovnice v začetku leta 2009, ko so tajske oblasti z nekaterimi od njih brutalno ravnale (njihove ladje naj bi odvlekle nazaj v morje). Težave v zvezni državi Rakhine so se poslabšale tri leta pozneje, ko so se muslimanski Rohingi spopadli s pretežno budističnimi prebivalci Rakhine. Zaradi nasilja je bilo razseljenih več kot 100.000 ljudi, ki so na koncu končali v begunskih taboriščih.

S pojavom tihotapskih mrež se ocenjuje, da se je v jugovzhodni Aziji uspelo naseliti več kot 100.000 Rohingjev. Po poročilu Združenih narodov so običajno morali plačati med 90 USD (3.000 Bt) in 370 USD (12.500 Bt) za vkrcanje na ribiško ladjo, vendar jim ni bilo dovoljeno zapustiti ladje, razen če je bilo opravljeno dodatno plačilo v višini 2.000 USD. je bil plačan.

Izstradali so jih in pretepli, da bi prisilili družino, naj plača "odkupnino". Po podatkih ZN so morali tisti, ki niso imeli sorodnikov, več mesecev delati za tihotapce, da so poplačali svoje dolgove. Nekateri so bili prisiljeni delati v ponižujočih razmerah na ribiških plovilih z vlečnimi mrežami in na ribogojnicah. Druge so čakali na plačilo v taboriščih v džunglah južne Tajske.

Naivno je reči, da tajski uradniki niso vedeli ničesar o zlorabah. Če uradniki ne bi jemali podkupnine, bi jih preprosto vrnili kot nezaželene tujce. Med več kot 50 "preprodajalci ljudi", zoper katere je tajska policija izdala naloge za aretacijo, so številni lokalni uradniki.

Kljub vsem tveganjem so begunci prihajali. Proti koncu deževne sezone v oktobru so Rohingi in včasih Bengalci začeli svoje tvegano potovanje čez Bengalski zaliv v jugovzhodno Azijo.

V prvem četrtletju letos naj bi na ta način zbežalo približno 25.000 ljudi. To število se je v primerjavi s prvima četrtletjema leta 2013 in 2014 podvojilo, kaže poročilo ZN Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR). V prvem četrtletju tega leta je na morju umrlo več kot 300 beguncev, s čimer se je skupno število žrtev od oktobra lani povzpelo na 620, piše v poročilu.

Sedanji tajski pristop – katerega cilj je zadovoljiti Združene države, da bi izboljšali položaj Tajske glede poročila o trgovini z ljudmi (TIP) – ne bo rešil problema. Po podatkih Mednarodne organizacije za migracije približno 8.000 ljudi s čolni še vedno plava na morju v Bengalskem zalivu, ker se tihotapci bojijo, da bi jih spravili na obalo. Njihova usoda ni znana.

Vir: Uvodnik v The Nation, 6. november 2015