Pristala na tropskem otoku: Briga me, samo slečem.

Els van Wijlen trenutno biva s svojim možem 'de Kuukom' na Koh Phanganu. Njen sin Robin je na otoku odprl kavarno.

Danes grem do slapa, to mi bolj ustreza kot vse tisto kopanje v morju. Prav tako je lepo in kul. Zdi se mi, da pol ure plezanja pokuri milijon kalorij in postanem bolj gibčna in močnejša.

Počutim se nekoliko nerodno, ker prvič po dolgem času nosim kratke hlače. Grozno grde kratke hlače z elastiko v pasu, edine, ki mi pristajajo tukaj na otoku, ostalo so otroške številke…. Če bi pred 10 leti rekel, da bom šel po ulici v teh hlačah, bi te imel za norega.

Ampak ja, časi se spreminjajo, telo in um tudi.

Zato se usedem na skuter in se v napačnih kratkih hlačah, supergah in srajci odpeljem do slapa Phang. Tam sestopim in hitro poiščem zavetje džungle. Občasno pogledam dol in se moram navaditi na svoje gole noge…..so precej mesnate in belkaste… Ne mijavkaj in nadaljuj, če bom to počela pogosteje, bodo postale mišičaste in bolj rjave.

Na srečo je danes tiho, nikogar ne srečam. Višje kot se vzpenjam, bolj se mi zdi, da sem čisto sam na svetu. Slastno.

Počivam na zelo lepem mestu, ob plitvem tolmunu ob slapu. Waaaaaaa, okusno! Povsem sam sem, počutim se eno z naravo. Z zaprtimi očmi uživam v zvokih in vonjavah, potem pa ugotovim, da bi bila še bolj z naravo, če bi se nekaj oblekla.

Odprem oči, spet pogledam navzdol in zagledam svoje mesnate bele noge in podvomim…ampak ne predolgo….
Kaj me sploh briga, tukaj sem sam in samo delam. Slečem tisto, česar nočem več obleči, vse pospravim v nahrbtnik. Stopim v svoj "zasebni bazen" in uživam v čisti hladni vodi. BOŽANSKI!!!

Čez nekaj časa sem spočit in pripravljen za nadaljnji vzpon. Še vedno v popolnem sožitju z naravo pograbim nahrbtnik in se previdno prebijem skozi skale v slap. Hitro tekoča voda šumi po skalah, počasi se vzpenjam vse višje.

Potem pa nepričakovano zagledam nekaj športnih navdušencev, ki hodijo po poti ob slapu. Malo čudno izgledajo, ko me vidijo, kako stojim na vseh štirih sredi tistega slapa. Ampak vseeno mi je.

Seveda sem še posebej previden, ker tudi razumem, da sem brez tega precej ranljiv….

Ko ne morem naprej, se spet spočijem, preden se odpravim nazaj. Po drsečem spustu skozi vodo in zadnjem delu poti pridem do točke, ko je treba stvari iz torbe pospraviti nazaj. Bilo je lepo. Medtem ko iz nahrbtnika jemljem vlažne nogavice in športne copate, sem zadovoljen človek.

Bila je lepa izkušnja!

Zelo priporočam boso hojo po džungli in plezanje po slapu!