Pristal na tropskem otoku: Smrkci pri slapu, nanj morate paziti

Els van Wijlen trenutno biva s svojim možem 'de Kuukom' na Koh Phanganu. Njen sin Robin je na otoku odprl kavarno.

Danes še en slap.

Dobil sem namig od gosta iz kavarne, da obstaja slap, kamor zaide zelo malo turistov. Tam je velik in globok bazen, kjer lahko samo plavate in je skala za skok. Rekel je, da je zelo lepo in ima posebno vzdušje. Poleg tajskih otrok tja včasih zaidejo tudi duhovni ljudje.

Oh, zanimivo, ampak to mi ni pomembno, nisem tako težak.

Poleg tega sem pravkar prebral duhovno knjigo. Pisatelj je rad zahajal tudi do slapa zaradi posebne energije, ki je tam prisotna. Med svojo meditacijo je tam videla najrazličnejše stvari, energijske mehurčke in entitete, ki so nihale gor in dol. Po mojih izkušnjah nekakšni leteči smrkci, tako rekoč.

Knjigo sem prebrala z začudenjem, kako rada bi to nekega dne doživela. Nimam pojma, kako naj to obvladam, še vedno se moram naučiti meditirati in bojim se, da sem preveč trezna.

Slap mi vedno zelo prija. Čudovito je sedeti zelo tiho in uživati ​​v zvokih džungle. Nekoč je okoli mene živel svetlo rdeč kačji pastir. Takšnega še nisem videl. Vendar sem ga lahko fotografiral, tako da je bil pravi.

Odločil sem se, da bom imel več očesa za posebne stvari in s tem bom začel danes.

Dolgo bom sedel pri tem duhovnem slapu. Potem dam vse od sebe, kajne?
Mogoče bom danes izkusil tisto posebno energijo ali zibajoče entitete in bom tudi duhovno prišel na svoj račun

Odprt sem za vse.

Tako sem se v kratkih hlačah na motorju odpravil proti veliki gori. Slap je lepo označen in pred mano par, ki se prav tako odpravlja tja. Itak ne napredujejo veliko, moram prilagoditi tempo, sicer jim bom za petami. Prav nič ne pomaga niti dejstvo, da se vsakih 10 metrov ustavijo, da bi se poljubili.
Spet imam to…..in prepočasno plezanje tudi ni možno, ker za mano že hodi par.

No, tisti tip v kavarni je moral povedati, da tukaj ni gneče... seveda, da meditacija ne gre, ko je tako gneča. Konča se moje duhovno popoldne.

Kakorkoli že, na koncu skoraj vsi pridemo na kopališče hkrati.
Dalje je pravzaprav nemogoče hoditi, saj je pot precej ozka in ne morem mimo svojih predhodnikov. Ustavim se in razmišljam kaj narediti.
Veš kaj, sezul bom čevlje in se usedel in se okopal.
Voda je čudovito hladna in mehka.
Zaprem oči in za nekaj časa zadremam.

Navdušeno klepetanje ostalih me nenadoma spodbudi k spoznanju, da nisem sam.
Ko pogledam navzgor, vidim 2 metra stran, to je precej blizu...tisti par pred menoj se nenadoma sleče.
Hitro se potopi v vodo. Zamuja.
Ko ga pogledam, moram nenadoma pomisliti na vihteče entitete in zdi se mi, da občutim energijske mehurčke, ker me postane toplo.

Za mano je tudi drugi par gol.
Po nekaj tekanja sem ter tja tudi skočijo v vodo.

Delam se, da je najbolj normalna stvar na svetu, da tukaj veslam v kratkih hlačah med 4 golimi ljudmi.
Potem pokličem dan, na hitro obujem superge in jih namažem.

Zame je ta slap malo preveč duhoven.