Na Tajskem doživiš vse (49)

Diskriminacija in rasizem sta dve vroči temi v svetovnih novicah. Bralec blogov in predvsem pisec blogov Hans Pronk govori o tem, kako se po njegovem mnenju to obravnava v njegovem nogometnem svetu v Ubon Ratchathaniju.

Tam igra v ubonski ligi prvakov, ki ni ravno primerljiva z evropsko ligo prvakov. Brez Messija, Ronalda ali Frankieja, ampak navadni, večinoma starejši igralci. Hans je že naredil lepo zgodbo o igranju nogometa v Ubonu, ki si jo lahko preberete na www.thailandblog.nl/leven-thailand/amateurvoetbal-in-thailand

To je zgodba o Hans Pronk

Brez diskriminacije v nogometu v Ubonu

Tajska je še vedno (malce) razredna družba in ljudje, ki so visoko na družbeni lestvici, so pogosto obravnavani drugače kot običajni ljudje. Farange tudi obravnavajo drugače kot običajne Tajce, včasih na negativen način, pogosteje pa na pozitiven način, vsaj taka je moja izkušnja. Navedel bom nekaj primerov, kar doživljam na nogometnih igriščih, a iz tega seveda ni mogoče delati daljnosežnih zaključkov.

Tudi na Tajskem nogomet ni elitni šport in vsak, ki zna malo igrati nogomet, si lahko najde ekipo, v kateri igra, saj se na primer članarine ne zaračunava. Seveda morate imeti možnost kupiti nogometne čevlje in imeti prevoz, saj se nogometni kompleks, kjer poteka tekmovanje (Ubon Champions League), nahaja izven mesta, na območju, kjer živi malo ljudi in ni na voljo javnega prevoza. Zaradi tega je verjetno večina igralcev precej nad minimalno plačo, imamo pa tudi igralce, ki so tik nad minimalno plačo. Vendar pa v naši ekipi nimamo pridelovalcev riža – ki tvorijo večino v provinci Ubon – in zdi se, da jih tudi v drugih ekipah ni. Težko življenje je morda naredilo fizično skoraj nemogoče igrati nogomet pri 50 letih. Mimogrede, nikoli jih ne vidiš na dirkalnem kolesu, ob koncu tedna pa opaziš kar nekaj skupin kolesarjev, ki se vozijo po pokrajini. Zdi se torej, da ne gre za diskriminacijo kmetov, temveč za posledico kombinacije pomanjkanja denarja in prezgodnje obrabe telesa.

Lani je v našo ekipo prišel nov igralec, za katerega se je izkazalo, da je bančni direktor. Zdi se, da ima več avtomobilov, pred kratkim pa se je pojavil celo z mercedesom. Resda ne najnovejši model, a vseeno. Na prvi tekmi, ki jo je igral vodja banke, ga je sodnik prepoznal in prišel naravnost do njega, naredil wai in se globoko priklonil, njegova glava pa se je skoraj dotaknila trave. V naših očeh seveda nekoliko pretiran pozdrav in moram celo reči, da ga v tako skrajni obliki še nisem videl. Mimogrede, zdi se, da se ta oblika skoraj ne pojavlja več med mladimi na Tajskem, tako da je morala imeti svoj dan.

K meni pride vedno isti sodnik - tudi če mora piskati na drugem igrišču - a le zato, da mi stisne roko. Kot farang imam očitno tudi prednost.

V naši ekipi bančni direktor nima prednosti in resignirano trpi. Ima na primer nekaj kilogramov preveč in je zato počasen, poleg tega pa še kadi, kar se na njegovem stanju dobro pozna. Tako dobi malo igralnih minut, celo manj kot jaz, jaz pa sem skoraj 20 let starejši.

Na začetku je s seboj vzel zložljiv stol, da je po tekmi skupaj s soigralci užival ob pivu ob robu igrišča. Toda na tem stolu so ostali pivopivci takoj, ko je vstal, tako da je moral potem stati ali sedeti v travi. Tudi s tem je bil sprijaznjen, čeprav je ta stolček doma zapustil že na četrti odigrani tekmi. Brez spoštovanja do bančnega direktorja, to je jasno.

Tako malo pozitivne diskriminacije na nogometnih igriščih in negativne diskriminacije žensk, na primer, je prav tako preteklost. Tako je na primer sodnica, stara manj kot trideset let, ki s piščalko brez težav obvladuje 22 starejših moških. Brez protestov.

Nazadnje, primer, kako se farang - moja oseba - obravnava v javnosti na nogometnih igriščih: na turnirju, ki je sovpadal z vaškim praznikom, kar je povzročilo precej veliko občinstvo, sem prejel topel aplavz ob menjavi. Preostanek dneva nisem slišal nobenega aplavza za nikogar.

Vendar se na nogometnih igriščih ne ravna tako z vsakim farangom. Pred leti je denimo neki Finec igral v drugi ekipi, a je komaj prišel do igranja, pri čemer verjetno ne zaradi pomanjkanja nogometnih kvalitet, ampak bolj zaradi velikih ust. Naslednje leto je igral za drugo ekipo, a tudi tam skorajda ni dobil službe. V naslednjih letih ga nisem videl nikoli več in od takrat sem bil edini farang na nogometnih igriščih v Ubonu.