adrenalin. Veliko adrenalina. Tako sem prvič videl Chiang Mai. Moral sem razmišljati o trenutku, ko sem bil v New Yorku za RTL News, dva tedna po 9. septembru, napadu na stolpa dvojčka. 11. Takrat sem tudi jaz v hotelski sobi odbijal od prometa, siren in življenja na ulici, ki se ni ustavilo niti za trenutek.
Ok, Chiang Mai je mnogokrat manjši, a gospodarska dejavnost, 24-urna mikroekonomija, promet in raznovrstnost vonjav imajo res privlačnost metropole.
Neke noči zaradi vsega tega adrenalina nisem mogel spati, zato sem se odločil, da grem na ulico. S kamero na vrhu, da raziščem nočno življenje v Chiang Maiju.
Če je treba, se predati lokalnemu viskiju, vse v kontekstu preiskovalnega novinarstva. Kajti kako bolje in bolj pošteno poročati, če se zliješ z lokalnim prebivalstvom?
Kmalu sem naletel na skupino zagrizenih pivcev, nenasitnih in zaznamovanih s pijačo. Kmalu se je razvedrilo in najbolj me je presunilo, da je dieharde spremljala skupina potepuških psov. Saj ne, da bi kdo posvečal pozornost živalim, ampak fenomen potepuških psov me od tistega trenutka dalje ni pustil iz rok. Pravzaprav so že skoraj pet mesecev ovira na poti, vneto iščejo moje teličke in se v tropu potikajo po mestu. Še posebej ponoči.
Pred dvema tednoma sem bil na kratkem dopustu na Koh Phanganu. Čudovit otok in zabave zunaj polne lune oaza miru. Najel sem skuter in kmalu naletel na strašnega štirinožca. Psi so tam dobesedno ležali sredi ceste, kipeli in prilepljeni na vroč asfalt in jih ni bilo mogoče premakniti. Skoraj omamljeni od svetlega sonca sem jih videl, kako se vlačijo po cesti, preleni, da bi celo napadli prestrašenega faranga. Šele ko si prišel v oddaljene kraje, blizu hiše, si tvegal, da se za motorjem sedijo štirje hkrati. Potem so bile noge gor in samo plin.
Kako bi povprečen Tajec gledal na to pasje nasilje, sem pomislil. Mi z zahoda tako ali tako cenimo vse, kar ima samo štiri noge. Tu vidiš čisto drugačen odnos predvsem do psov. V Bangkok Postu sem naletel na članek o Pacs, Phangan Animal Care for Strays. Prostovoljna organizacija, ki že dvanajst let kartira, sterilizira in po potrebi skrbi za pse na Koh Phanganu.
Direktor žlahtnega kluba je v časopisu izdal, da se Tajcem zdijo prostovoljci Pacsa popolnoma nori, da posvečajo toliko pozornosti nečemu trivialnemu, kot je potepuški pes. Tajec je bil vzgojen z idejo, da bo ulični pes povzročil samo gorje. Dajanje ljubezni ali pozornosti živalim ne pride v poštev. V popolnem nasprotju z razvajanjem lastnih mačk in psov doma, saj po mojih izkušnjah Tajci s tem ravnajo ljubeče.
Zdaj, ko sem tukaj že več kot štiri mesece, mi je ulični pes postal spremljevalec pri pitju. Ko sem ponoči zunaj ali se vračam pozno domov, me vedno spremlja neznan prijatelj, ki niti muhe ne bi žalil. Majhna pozornost je dovolj in včasih se vez stke tako hitro, da me včasih pustijo na vratih.
Ne, moj novi prijatelj ne more noter. ni šans! Tajski varnostnik bi ga nasilno vrgel ven z glavo in zadnjico ter mu temeljito umil roke.
V spomin na Tona Lankreijerja, ki je umrl 26. oktobra 2016 v starosti 61 let.