Ta knjiga avtorja Thongchaija Winichakula opisuje, kako so bili spomini na pokol na univerzi Thammasat 6. oktobra 1976 doživeti na osebni in nacionalni ravni. Pripoveduje, kako so bili spomini potlačeni, ker so bili preveč boleči, in kako so bili spomini popačeni. Prvih dvajset let komemoracij na državni ravni ni bilo.
Ta študija o tem, kako se obdelujejo spomini, ima univerzalno vrednost, pomislite na holokavst ali kolonialno preteklost. Knjiga je name naredila globok vtis, včasih pa tudi v meni povzročila zelo čustvene reakcije.
Kratek uvod
Thongchai je bil 19-letni študent na univerzi Thammasat in član študentskega sveta, ko so zgodaj zjutraj 6. oktobra 1976 paravojaške enote in policija vstopile na ozemlje univerze in zagrešile pokol. Študente so ubili streli, obesili in morda žive zažgali.
Thongchai je to doživel zelo blizu. Videl je ubiti svoje prijatelje. Po pokolu je bilo nekaj tisoč študentov zbranih in zaprtih, policija pa jih je pretepala in zlorabljala kot manjvredne izmečke. Večino so izpustili po nekaj tednih, osemnajst študentov je bilo dejansko obtoženih in so se leta 1978 pojavili pred sodiščem. Te študente je na koncu tudi izpustila z razglasitvijo splošne amnestije za vse vpletene. Nihče ni bil nikoli obtožen, preganjan ali kaznovan s strani vlade.
Thongchai je po študiju naredil kariero zgodovinarja. Njegova najbolj znana knjiga je 'Siam Mapped', knjiga, ki razpravlja o oblikovanju sodobnih meja Tajske in razkriva idejo, da je bila Tajska nekoč velik imperij, ki je moral izgubiti cela ozemlja. Leta 1996, dvajset let po pokolu, je skupaj s številnimi drugimi organiziral prvi javni spomenik.
Spodaj delim skrajšan prevod predgovora iz njegove knjige o masakru na univerzi Thammasat. Če želite izvedeti več o brutalnih dogodkih 6. oktobra 1976, kliknite na spodnje povezave.
Nekaj koristnih virov
Kratek 5-minutni video Thongchaija, ki govori o tem, kaj je doživel leta '76:
https://www.youtube.com/watch?v=U1uvvsENsfw
Več o 6. oktobru:
https://en.wikipedia.org/wiki/6_October_1976_massacre
Ali tukaj na Thailandblog:
https://www.thailandblog.nl/achtergrond/6-oktober-1976-massamoord-thammasaat-universiteit/
Thonchaijev predgovor k Trenutkom tišine:
Ta knjiga je bila eno od mojih življenjskih poslanstev. Gre za grozodejstvo, ki se je zgodilo v Bangkoku v sredo zjutraj, 6. oktobra 1976. Dogodek, ki se ga Tajska trudi ne spominjati, a ga jaz ne morem pozabiti. Od takrat ni minil dan, da ne bi pomislil na to. Ta knjiga je bila dokončana preveč let. Bila je senca, ki me je preganjala vso mojo kariero. (…)
Z leti je moje upanje na resnico in pravico o šestooktobrskem poboju bledelo, tišina, ki jo je obkrožala, pa me je čedalje bolj skrbela. Videti je bilo, da se Tajska ne ozira na svojo preteklost. Ljudje so ga poskušali zakopati. Pravica ni bila pomembna. Vendar verjamem, da molk o pokolu glasno govori o tajski družbi na načine, ki presegajo sam dogodek: o resnici in pravičnosti, o tem, kako se tajska družba sooča s konflikti in svojo grdo preteklostjo, o idejah sprave, kulturi nekaznovanja in pravicah ter o pravni državi v državi. Vse to je mojo voljo do pisanja o 6. oktobru še utrjevalo. (…)
Leta 1996, ob dvajseti obletnici poboja, sem dal pobudo za komemoracijo. Za to priložnost sem napisal članek. (…) Da ne bi bil videti kot opravičilo za mojo preteklost, se je članek bolj osredotočal na spomine na ta dogodek kot na to, kaj se je zgodilo ali kdo je kaj storil tistega dne. Veliko ljudi me je spodbudilo, da sem članek spremenil v knjigo. (…)
Leta 2006 so bile moje ideje in raziskave v veliki meri organizirane, potem pa je Tajska pahnila v politično krizo [državni udar]. To je vplivalo tudi na moj projekt, saj so nekdanji radikalci iz sedemdesetih let igrali vlogo v padajoči spirali demokracije. Knjigo sem dal na stran, da vidim, kako se bo zgodba nekdanjih radikalcev odvijala. Nedokončan rokopis je nekaj časa brezdelno ležal na moji mizi. Na žalost je bilo v Bangkoku leta 2010 več smrti in še en pokol. Odločil sem se, da se leta 2016 upokojim, da dokončam knjigo. (…)
Moje osebno poslanstvo ostaja, želim pustiti nekaj na tem svetu, da ohranim spomin na svoje padle prijatelje in jim zagotovim pravico, ki si jo zaslužijo, ne glede na to, kako dolgo bo trajalo. Del mene je še vedno politični aktivist, ki organizira spominske dejavnosti, kot sem že večkrat v preteklih letih. Drugi del mene je zgodovinar, ki želi zapustiti znanstveni prispevek v upanju, da ga bodo občasno vzeli s police, da bo pokol 6. oktobra ostal znan tudi v prihodnosti. Privilegij je prijateljem postaviti spomenik v trajni obliki dobre knjige, kar mi je kot zgodovinarju zelo pri srcu. (…)
Najtežji vidiki [pri pisanju te knjige] so bili osebni in intelektualni. Čustvene cene ne morem opisati z besedami in morda je zato projekt tako dolgo trajal. Nisem hotel napisati osebnih spominov, ne z melanholijo, ne z junaškim občutkom, ne s krivdo ali maščevanjem. Kot zgodovinar sem le želel napisati kritično študijo spreminjanja spominov na to grozodejstvo. To je težko, saj nisem bil tujec, vse sem osebno doživel. Sam sem bil subjekt dogodkov, o katerih sem kot učenjak želel pisati. Rešitev ni bila le v preudarnosti in samokritičnosti, temveč v izbiri srednje poti med pričevalcem, udeležencem in zgodovinarjem. Kdorkoli pravi, da ta knjiga ni le akademska, naj bo tako. Del moje duše je v tej knjigi. Znanost in aktivizem gresta lahko zelo dobro skupaj. (…)
Kljub nenavadnemu pristopu zaradi protislovnosti v avtorjevi poziciji vseeno upam, da bo bralcem ta knjiga resna in kritična. So zgodovinarjeva razmišljanja o dogodku, ki mu je bil sam priča, in spremembah spomina, katerih del je bil. Pisanje te knjige je bila zadovoljujoča izkušnja. Zaradi grozodejstva in izgube morda nikoli ne bom popolnoma zadovoljen s tem
mojih prijateljev presega mojo sposobnost izražanja. Vendar sem hvaležen, da sem končno lahko svetu povedal to zgodbo, ki je ne bi smeli pozabiti. Verjamem, da bo spomin na poboj trajal, dokler bo ta knjiga na polici nekje na tem svetu.
Thongchai
Knjiga: Thongchai Winichakul, Moments of Silence, The Unforgetting of the 6 October 1976, Massacre in Bangkok (2020, Silkworm Books / University of Hawaiʻi Press)
Univerza Thammasat v Bangkoku leta 2018 (Donlawath S / Shutterstock.com)
Nasilje je moralo biti surovo, če preberete komentarje tu in tam. Schrijver ne uporablja besede "ubit" zaman. In najslabše je, da so ultrasi na Tajskem danes tudi sposobni izvajati nasilje, kot je pretepanje šolskih otrok, ker ne pojejo dnevne pesmi dovolj glasno za country in mraz….
Upam, da je knjiga v angleščini. Imam račun pri Silkworm in potem bo čez 14 dni na Nizozemskem.
Napisana je v angleščini, jeziku angelov. Poznam nekaj knjig, ki so hkrati zelo osebne in zelo znanstvene.
Vsaka država ima svojo 'normativno' zgodovino, zgodovino, kakršna bi morala biti, v očeh vladarjev običajno zato, da zaščitijo svoj ugled in ugled države. Zlata doba in kolonialna doba sta dva nizozemska primera. Včasih pride do prilagoditev.
Na Tajskem sta ta trend in njegovo izvajanje še močnejša. Naj omenim samo vlogo kraljev, od Sukhotaija, preko Ayutthaye do Bangkoka. Naj se citiram:
Ti dogodki in pokoli na univerzi Thammasaat 6. oktobra 1976 se komajda odražajo v zgodovinski razpravi na Tajskem in zagotovo ne v šolskih učbenikih.
Če Nizozemci svojo zgodovino vedno vidimo v ozadju upora proti Španiji, Thorbeckejeve ustave in druge svetovne vojne, je Tajska zavrnjena tega pogleda na preteklost in Tajska se iz tega ne more naučiti za sedanjost. Tajsko zgodovinopisje je bilo vedno zelo selektivno; o premikih od spodaj se skoraj ni razpravljalo.
„Na Tajskem je skozi zgodovino obstajalo veliko posameznikov in gibanj, ki so si prizadevali izboljšati socialne, gospodarske in politične razmere prebivalstva. Vsi so bili zatrti, prekinjeni, obrekovani in pozabljeni.«
Knjigo je na Tajskem izdala Silkworm, v ostalem svetu pa Hawaii Press. (Tudi) najraje kupujem preko Silkworma. Knjiga je na voljo tudi v obliki digitalnega e-bralnika. Vsekakor je čustvena knjiga, ki boleče prikliče reakcijo "posipajte pesek in delali se bomo, da se ni nič zgodilo", ki je sledila skoraj vsem krvavim nasiljem in umorom v zadnjem stoletju. Včasih z ubogim izgovorom, da je budistično... (ne, "samo" se storilcem držijo nad glavo, žrtve so samo "nezemeljski" izmečki...)
Začel sem brati knjigo. Resnično je grozljivo, kar se je takrat zgodilo, in številna vprašanja, na katera nikoli ni bilo odgovorov. Gre predvsem za osebno pripoved ene od žrtev grozodejstev. Tako berem.
Resno pa dvomim o znanstveni vsebini knjige. Bil sem in sem velik občudovalec sociologov, kot sta Max Weber in Norbert Elias. Oba sta me prepričala, da sta za pravo znanstveno delo nujni tako vpletenost kot distanca. (Znanstvenik ne more biti aktivist). Vpletenost ('čustvovanje') v predmet študija je nujna, a tudi zadostna distanca za preizkušanje vseh vrst teorij in predpostavk, vključno s tistimi, do katerih ste osebno nenaklonjeni.
Tongchai nima te distance (deloma glede na začetek knjige, v kateri pripoveduje o napadu na študente) in mu tega ne gre očitati. Bolje bi bilo, če bi knjigo napisal kot spomine in prosil zgodovinarja z distanco, da napiše še eno knjigo.