Kaj se je zgodilo z železnico smrti?

Popotniki po vojni

Japonska je kapitulirala 15. avgusta 1945. S tem je tajsko-burmanska železnica, zloglasna železnica smrti, izgubila namen, za katerega je bila prvotno zgrajena, to je bil dovoz vojakov in zalog japonskim enotam v Burmi. Gospodarska uporabnost te povezave je bila omejena in zato po vojni ni bilo prav jasno, kaj z njo početi.

Železnica na polotoku Khra je bila v zadnjih mesecih vojne praktično razstavljena, vendar se je proga Tajsko-Burma še vedno uporabljala občasno. Na čudoviti fotografiji, ki je v impresivnem foto arhivu Avstralski vojni spomenik je posneto, prikazuje, kako novembra 1945, nekaj mesecev po japonski kapitulaciji, japonskemu vojnemu ujetniku pomagata dva tajska voznika na eni izmed njegovih poti z japonsko lokomotivo C56 št. 7 po železnici smrti.

Vendar se je 26. januarja 1946 tudi ta povezava nenadoma končala, ko je bila na britanski ukaz prekinjena železnica na burmanski strani. Britanski inženirski bataljon je nekaj kilometrov od meje prekinil tirnice, kaj se je z njim potem zgodilo, pa ni jasno. Karen in Mon naj bi večino tirov na burmanskem odseku kmalu zatem nezakonito porušila in prodala za odpad najboljšemu ponudniku. Pragovi, stebri mostov in nasipi so ostali neuporabni in kmalu jih je pogoltnila spet hitro napredujoča džungla.

Dejstvo, da Tajska skorajda ni morala odgovarjati za svoj kontroverzen odnos med vojno, ni najbolj ustrezala Britancem. In niso skrivali svojega nezadovoljstva. Na primer, šele junija 1946 je tajska vlada povrnila del 265 milijonov bahtov, ki jih je pred vojno dala v rezervo v Londonu. Na začetku sovražnosti so Britanci ta kredit zamrznili. Eden od drugih previdnostnih ukrepov, ki so jih britanske čete sprejele skoraj takoj po vstopu na Tajsko, je bil prevzem železniške infrastrukture in voznega parka, ki so ga za seboj pustili japonski vojaki.

Nekje aprila 1946 je britanski odpravnik poslov v Bangkoku tajski vladi poslal pismo, v katerem je izjavil, da je bilo glede na to, da so Japonci ukradli na tone železniške opreme v Maleziji, Burmi in nizozemski Vzhodni Indiji, pred morebitno rušenje železnice bi bilo pošteno, da bi dobili odškodnino za to krajo. Menil je, da bi bilo dobro, da jim Tajska plača odškodnino. Japonski vojni ujetniki in zavezniške čete so bili še vedno v državi in ​​bi jih Britanci lahko dali na voljo za rušenje železnice. Po nekaj razpravah v tajski vladi in zlasti po vztrajanju Ministrstva za promet in promet, je bilo odločeno, da se železnica odkupi, ker je zaradi povojnega pomanjkanja rezervnih delov veliko primanjkovalo.

Močvarni most

Bangkok je od Britancev zahteval, da pripravijo ponudbo cen, ki je predvidevala tudi rušenje proge. Tajska vlada, ki je bila pripravljena dati veliko vode vinu zaradi ohranjanja miru, je morda morala pogoltniti, ko so Britanci za to operacijo postavili ceno 3 milijone bahtov. Po dolgih razpravah sta obe strani oktobra 1946 končno dosegli sporazum. Železnica, vključno z zapuščenim voznim parkom, je bila kupljena za 1.250. 000 milijonov bahtov. Železniška proga, ki je stala toliko krvi, znoja in solz, na koncu ni bila razstavljena. Trpel je le odsek med prelazom treh pagod in Nam Tokom, ki je bil v vojni bolj znan kot Tha Sao. Pogodbeni delavci iz Tajskih državnih železnic - istega podjetja, ki je vnaprej financiralo velik odsek tajsko-burmanske železnice v letih 1942-1943 - so porušili ta odsek med letoma 1952 in 1955. Leta 1957 so Tajske železnice ponovno odprle odsek prvotne železniške proge med Nong Pladukom in Nam Tokom, ki deluje še danes. Številne potovalne agencije v Bangkoku oglašujejo pri 'spektakularna potovanja po pravi železnici smrti'... Malce neokusna ponudba 'zabave', milo rečeno, o kateri se sprašujem že nekaj časa… A zdi se, da to nikogar ne briga…

Prekinjena črta stebrov mostu pri burmanskem Apalonu

Morda je ironičen preobrat zgodovine, da je most Tha Makham - slavni Most čez reko Kwai – je obnovil Japan Bridge Company Ltd. iz Osake…

O ja, za zaključek še to za dvomljivce teorije, da je zgodovina v resnici sestavljena iz ponavljajočih se ciklov: leta 2016 je Ljudska republika Kitajska objavila, da želi vložiti 14 milijard dolarjev v novo tajsko-burmansko železniško povezavo. Ta ambiciozen koncept je del načrtov za železniško progo za visoke hitrosti, ki bi povezala Kunming, glavno mesto kitajske province Yunnan, s Singapurjem prek Bangkoka. Železnica z dolžino nič manj kot 4.500 km. Samo za ladjedelnice na odseku v Laosu bi bilo treba razporediti vsaj 100.000 delavcev. Ta linija bi vključevala odcep do burmanske obale, ki bi Kitajsko povezovala ne le s Tajskim zalivom, ampak tudi z Bengalskim zalivom. V sklopu še bolj grandioznega kitajskega vseazijsko železniško omrežje resno se razmišlja tudi o gradnji druge železnice od Kunminga preko Vietnama in Kambodže do Bangkoka.