Princ Narisara Nuwattiwongse, minister, general, admiral, akademik in promotor lepih umetnosti
Narisara Nuwattiwongse (foto: Wikipedia)
Princi… Tega ne morete zgrešiti v bogati in na trenutke burni zgodovini Tajske. Niso se vsi izkazali za pregovorne pravljične prince na prav tako pregovornih belih slonih, nekaterim pa je uspelo pustiti pečat v narodu.
Vzemimo za primer princa Narisaro Nuwattiwongse. Rodil se je v Bangkoku 28. aprila 1863 kralju Mongkutu in Phannarai, princesi Chae Siriwond, eni od monarhovih soprog. V dinastičnem rangu je imel 62 lete kraljev sin in posledično neresničen, kot na primer njegov polbrat Chulalongkorn, namenjen velikim dejanjem. Vendar se je mladi princ izkazal za bistrega fanta in je po zaslugi svojih zahodnih učiteljev prejel široko znanstveno izobrazbo. Predvsem umetnost, v najširšem pomenu besede, ga je navduševala že zelo mladega in ni mu bila tuja niti risarska in slikarska nadarjenost.
Morda je bil prav zaradi tega širokega zanimanja pri 17 letih zadolžen za nadzor nad večjo obnovo Wat Phra Kaew, templja smaragdnega Bude, glavnega templja v Veliki palači. Nalogo, ki jo je opravil z zanosom, saj je bil po opravljenem delu uradno imenovan za direktorja ne povsem nepomembnega oddelka za komunalo in prostor ministrstva za notranje zadeve. Sledilo bi veliko velikih naročil. Leta 1899 je na primer narisal načrte za impozanten in zelo lep tempelj Wat Benchamabophit Dusitvanaram, ki je zaradi pogosto uporabljenega italijanskega marmorja med ljudmi znan tudi kot marmorni tempelj. Ta tempelj, v katerem so pozneje pokopali še danes čaščen pepel kralja Chulalongkorna, je od leta 2005 na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Imel je tudi ključno vlogo pri urbanističnem načrtovanju. Leta 1891 je bil na primer odgovoren za gradnjo ceste Yaowarat in sedmih drugih ulic v okrožju Sampheng.
wat Benchamabophit
Princ Narisara Nuwattiwongse je bil vsestranski v najširšem pomenu besede. Poleg omenjenih del je opravljal še druge vodilne funkcije. Na primer, od leta 1892 do 1894 je bil minister za finance in je tesno sodeloval pri upravnih in fiskalnih reformah, ki jih je njegov polbrat Chulalanongkorn hitro izvajal v svojih prizadevanjih za modernizacijo Siama. Leta 1894 je zapustil ministrstvo za finance in postal vojni sekretar. Ni bil samo general pehote, ampak tudi admiral in je od leta 1898 združeval ti dve funkciji s funkcijo poveljnika siamske mornarice. Tudi tukaj je moral posodobiti stvari, ker so siamske pomorske sile utrpele resno izgubo obraza med tako imenovanim incidentom v Paknamu v kratki francosko-siamski vojni leta 1893, v kateri francoske vojaške ladje niso samo blokirale Chao Phraya, ampak tudi, brez večjih težav prebil obrambo siamske mornarice. Kot da to ne bi bilo dovolj, je bil od leta 1894 do 1899 tudi načelnik štaba tajskih oboroženih sil, s čimer je postal najvišji vojak v kraljestvu ...
Kljub vsemu žvenketu orožja in vleki sablje sta bili in ostali njegova velika strast umetnost in kultura. Njegova glavna skrb je bila ustvarjanje „nacionalne siamske umetnosti“, ki naj bi služila kot sredstvo, ki bi sodobnemu Siamu dalo lastno kulturno identiteto. Naloga, ki ni bila sinekura, saj je bil do takrat Siam precej sestavljen iz napol avtonomnih in pogosto fevdalno organiziranih kraljestev in držav, ki jih je polovično nadzorovala centralna oblast ... 'Kultura enotnosti', ki jo je predvideval princ, ni bila samo namenjeno razlikovanju Siama od – sosednjih držav, ki so jih kolonizirale zahodne velesile –, hkrati pa tvorijo cement, ki je držal narod skupaj. Zato je imel ključno vlogo v tej zgodbi, tudi kot svetovalec za umetnost, ki ga je imenovala vlada za priznani tajski kraljevi inštitut. Stare umetnostne obrti mu ni le uspelo rešiti pozabe, temveč jih je močno spodbudil in skupaj s predvsem italijanskimi umetniki in arhitekti ustvaril povsem nov »nacionalni umetnostni koncept«. Poleg tega se je bolje kot kdorkoli zavedal, da ta koncept obstane ali pade z zvočno umetnostno vzgojo, in si je dodatno prizadeval, da bi to tudi oblikoval. Bil je na primer mentor Phra Phromichita, ki je ustanovil predmet arhitekture na univerzi Silpakorn. Še en "ostanek" njegove roke so različni logotipi, ki jih je oblikoval za ministrstva in oddelke v "novem slogu", od katerih se mnogi uporabljajo še danes.
Wat Phra Kaew
Verjetno vas ne bo presenetilo, da je bil princ tudi pisatelj in celo zložil vrsto glasbenih del ... Skoraj bi se začeli spraševati, ali si je dobri in očitno vsestransko nadarjeni mož sploh kdaj odpočil. Kdor je mislil, da bo svoje zadnje dni lahko preživel v miru in spokojnosti, je prav tako izključen. Po miroljubnem državnem udaru 24. junija 1932 je bila absolutna monarhija odpravljena, njegov nečak, kralj Prajadhipok, pa je bil dejansko potisnjen na stranski tir. Slednji se je zato odločil izginiti v Anglijo, kjer se je uradno dolgo zdravil zaradi očesnega obolenja. V tistem burnem obdobju je znova stopil v ospredje princ Narisara Nuwattiwongse. Med letoma 1932 in 1935 je zamenjal svojega nečaka kot regent kraljestva. Po Prajadhipokovi dokončni abdikaciji leta 1935 in izbiri 9-letnega Anande Mahidola za novega kralja je zavrnil prošnjo, da bi ostal regent zaradi svoje visoke starosti.
Umrl je 10. marca 1947 v Bangkoku po dolgem življenju v službi naroda, ki se je medtem preimenoval v Tajsko.