Homan van der Heide je nosil vodo v morje

Eden najpomembnejših in najvplivnejših Nizozemcev v Siamu je bil predolgo pozabljeni inženir JH Homan van der Heide. Pravzaprav se je njegova zgodba začela leta 1897. Tega leta je bil siamski monarh Chulalongkorn na državnem obisku na Nizozemskem.

Ta obisk je bil del evropske turneje siamskega kralja, ki je vključevala tudi Veliko Britanijo, Nemčijo in Rusijo. Namen tega potovanja ni bil le krepitev diplomatskih vezi z zahodnimi državami, temveč tudi seznanitev in vpogled v najnovejša znanstvena odkritja in industrijske dosežke.

Navsezadnje je bil Chulalongkorn odločen, da bo Siam dvignil navzgor in svoje kraljestvo gladko vodil v dvajseto stoletje. Z vsem spoštovanjem ga je sprejela 17-letna kraljica Wilhelmina, ki je bila še pod regentstvom. Med tem državniškim obiskom so na Chulalongkorna naredile globok vtis nizozemska hidrotehnična dela, kot so nasipi, črpalne postaje in namakalna dela, ki si jih je lahko ogledal med obiskom.

Urejanje in nadzor upravljanja z vodo je bila težava, ki Siamcem ni bila tuja, zlasti v Bangkoku. Tako kot prebivalci Podzemlja so se tudi Siamci stoletja junaško borili proti vsemogočnosti vode, ki je bila tako kot v Podzemlju ključnega pomena za gospodarstvo in pridelavo hrane. Na izrecno zahtevo siamskega dvora je med letoma 1902 in 1909 prišla skupina nizozemskih hidrotehnikov, ki jih je vodil glavni inženir JH Homan van der Heide, pomagat Siamcem graditi kanale in zapornice.

Homan van der Heide je bil visoko kvalificiran inženir iz Rijkswaterstaata, ki je diplomiral v Delftu in je od leta 1894 delal v nizozemski Vzhodni Indiji. O človeku bi lahko rekli marsikaj, nikakor pa ne trditi, da je bil len. Spomladi 1903, manj kot leto dni po tem, ko je 13. junija 1902 prvič stopil v Bangkok, je na zahtevo siamskega kronskega sveta že prebral Chulalongkorn, Oddelek za namakanje postaviti na noge. Administrativni in organizacijski podvig, ki so ga z nezaupanjem spremljali Britanci, ki bi to delo radi povečali svoj vpliv na siamskem dvoru, bi radi opravili sami. Protibritanska zamera, ki jo je nizozemski glavni inženir gojil vse življenje, je morda izvirala prav tukaj, saj so ga britanski inženirji v Bangkoku redno poskušali spraviti v koš ali diskreditirati pri njegovih naročnikih.

Britanci pa nikakor niso bili edini, ki jih je Homan van der Heide razjezil. Imel je, ne povsem po krivici, sloves, da je precej poln samega sebe in je bil tudi precej tog v svojem nastopu. Pedantno dvignjen nizozemski prst je bil očitno vseh časov (5555). Zato pravzaprav ne preseneča, da mu je med bivanjem v Siamu stopil na številne občutljive prste. In da sploh ne omenjam prikrite in odkrite zavisti nekaterih visokih siamskih uradnikov in oblasti, ki ga imajo za potiskalo ali še huje, velja za grožnjo.

Navsezadnje mu ni le uspelo v kratkem času vzpostaviti dobro delujočega oddelka, ampak mu je uspelo izvesti tudi obsežno terensko študijo za celotno porečje Chao Praye, življenjske žile Siama. Rezultat te študije je bil zelo ambiciozen načrt, imenovan Veliki model. Obsežen namakalni načrt, ki ni le moral namakati 1902 hektarjev zemlje v obdobju 10 let in jo v veliki meri spremeniti v rodovitna riževa polja, ampak je moral hitro rastočemu Bangkoku zagotoviti tudi potrebno pitno vodo. Ta načrt je med drugim predvideval gradnjo ogromnega jezu v Chainatu ter gradnjo cele vrste zapornic in dodatnih odtočnih kanalov.

Na koncu so načrti za Grand Model padli v vodo. Eden glavnih razlogov za to je bilo pomanjkanje odločnega ukrepanja ministra za kmetijstvo Chao Phraya Theweta, ki delno zaradi preprostega dejstva, da sploh ni poznal zadeve, ni videl obsežnega in predvsem zapleteni namakalni načrti Nizozemca. In potem je seveda prišlo do ostre konkurence in rivalstva Siam Land, podjetje za kanale in namakanje. Zasebno podjetje, ki ga je tik pred prihodom nizozemskih inženirjev ustanovil avstrijski investitor Erwin Müller s podporo uglednih siamskih visokih uradnikov in plemičev. Ta močan konzorcij, v kuloarjih znan kot Borisat ali je bila "Podjetje" znana, je imela velik vpliv na vladne in dvorne kroge ter uspela odložiti ali celo preprečiti velike dele nizozemskih načrtov. Vendar to ne pomeni, da je bilo delo JH Homana van der Heideja nepomembno, nasprotno. Ne le da je gojil načrte za nove kanale in zapornice, ampak je kljub oviranju nekaterih zapustil znaten del obstoječih kanalov in klongs prenoviti in razširiti v prestolnici in njeni bližini.

Jeseni 1909 je pogodba za nizozemske inženirje v Siamu potekla. Preden se je leta 1914 vrnil na Nizozemsko, je bil še nekaj let aktiven v Nizozemski Vzhodni Indiji. Po vrnitvi je nekaj časa delal za Rijkswaterstaat, kjer se je spoprijateljil z mladim in zelo ambicioznim inženirjem, ki se je imenoval Anton Mussert. Hkrati je začel vlagati v številna zasebna podjetja, ki so se specializirala za visokotehnološko upravljanje voda. Izbira, ki mu zagotovo ni škodila.

Okrog leta 1920 se je Homan van der Heide naselil v Maarssen aan de Vecht, kjer je postal eden od direktorjev tovarne Kinine. Leta 1939 je bil izvoljen za svetnika liberalne državne stranke 'de Vrijheidsbond'. Redno je objavljal v žurnalu Inženir, glasilo Kraljevega inženirskega inštituta (KIVI). Ko je njegov prijatelj in nekdanji kolega Anton Mussert dopolnil petdeset let, je Homan van der Heide leta 1944 izdal knjigo pri založbi NSB Nenasu "Mussert kot inženir". Prijateljstvo z vodjo NSB bi ga drago stalo. Takoj po osvoboditvi je bil zaradi obtožbe kolaboracije aretiran in interniran. Umrl je 4. novembra 1945 v internacijskem taborišču v Kampenu.

Za vsakogar, ki želi izvedeti več o tem izjemnem inženirju, ta nasvet za branje: leta 2000 izdana knjiga Silkworm Books Kralj voda – Homan van der Heide in izvor sodobnega namakanja v Siamu, izjemno berljiva in zelo podrobna študija jugovzhodnoazijskega antropologa Hana Ten Brummelhuisa (Univerza v Amsterdamu) o tem Nizozemcu, ki je intriganten v več kot enem pogledu.