Fenomen Mia Noi na Tajskem

Ta pojav Mia Noi (konjunkcija, druga žena, ljubica) se je razširil na vse ravni tajske družbe. Zgodbe pomembnih moških v družbi, ki imajo več žena, najdemo v različnih medijih.

Je pa ta pojav v zahodnem svetu povzročil nemalo (upravičenih) kritik. Na tej podlagi je princ Svasti Sobhon leta 1913 poslal memorandum o vključitvi monogamije v zakon, da bi se soočil s kritikami iz tujine. Čeprav je bil Rama VI drugačnega mnenja, nov zakon ni bil sprejet. Poleg tega se je Rama VI v glavnem obdal z mladimi moškimi in to je bila bolj kraljeva izjava!

Tajska ni spremenila svoje zakonodaje do leta 1932 in imetje več kot ene žene je posledično postalo nezakonito. Formalno bo to »nezakonito«, v praksi pa bolj neukrotljivo. Vendar zdaj ni več privilegij le premožnih ali višjega sloja. Dokler moški skrbi za svojo ženo (mia luang) in otroke, se bo strinjala, včasih nerada. Bolje kot biti sam z otroki. Mia noi lahko potem poskrbi za moškega. Če pa mia noi prejme več denarja kot ona, bo ogenj eksplodiral! V številnih tajskih nadaljevankah in družbi pa stvari niso tako preproste, kot je opisano tukaj. Znan izraz se torej glasi: »To se običajno naredi 'na potihem', čeprav tajska vinska trta običajno izve za te zadeve veliko pred tiskom.«

V preteklosti je bilo imeti več kot eno ženo drugače iz več razlogov. To je zgodba, ki jo je povedal fant.

Ko sem bil mlad, sem spoznal razmišljanja kitajske skupnosti o več kot eni ženi. To razodetje ni prišlo od moškega, ampak od naše kitajske lastnice.

Ko sem živel v Bangkoku, sem ugotovil, da je bila naša lastnica mia noi našega najemodajalca, ker mi je povedala. Takrat je imela petinštirideset let, njen mož pa petdeset. Skupaj sta bila 21 let. To se ni zdelo kot avantura našega lastnika, na račun njegove prve žene.

Madame Chao mi je v smehu povedala, da je bil njen mož, ki je bil dober kitajski sin, zaradi tradicije prisiljen pristati na izbiro žene svojih staršev. Oče njegove prve žene in njegov oče sta bila stara prijatelja. Dogovorila sta se, da se bosta, če ima eden sina in drugi hčer, poročila drug z drugim, da bi združila družini in ugledna podjetja.

V takšnih primerih se z mladeničem in dekleti o tej zadevi ne posvetujejo in konfucijanska etika otrokom ne daje pravice do zavrnitve. Moja lastnica je to zgodbo povedala s smislom za humor.

»Torej, moj mož je že pri osmih letih vedel, da se bo poročil s hčerko trgovca z biseri, ki je živela v isti ulici. Njegov oče je bil trgovec z diamanti. Tako lahko vidite, da je bil primeren za obe družini.« "Ampak ali sta se imela rada?" vprašal sem

Kitajska družba je drugačna. To ni najpomembnejša stvar med možem in ženo. Prva dolžnost mojega moža je bila do očeta in matere. Dali so mu hrano in izobraževanje. Njegova dolžnost je bila, da se je strinjal z njihovimi željami za dobro družine.«

"Kaj pa njegova lastna sreča?"

»Zakaj ne bi bil srečen? Imel je vse, kar je potreboval, in veliko več kot marsikdo drug. Včasih se sprašujem o kulturah, ki mislijo, da je "romantična" ljubezen edina prava sreča. Če moj mož ne bi imel dobre hrane in dobre izobrazbe, ali bi ga romantična ljubezen osrečila?«

»Moja družina je imela ravno dovolj denarja, da nas je vzgajala. Bili smo krojači. Nikjer tako bogata ali tako pomembna kot moževa družina.

»Osem let sem bil poslan v kitajsko šolo in imel sem veliko srečo, da je bilo toliko izobraževanja. Moj oče je bil precej razsvetljen. Verjel je, da so izobražene hčere veliko več vredne kot le lepe ženske. Vendar sem s svojim položajem zadovoljen, saj je zdaj tako kot drugi ljudje, s katerimi živim.

Vir: Pattaya Mail