40 let novinarstva: predavanje za Rotary klub v Hua Hinu
Ob otvoritvi nove bolnišnice Bangkok Hua Hin aprila letos sem se že srečal z upravnim odborom Rotary Cluba Royal Hua Hin.
Oblečena v belo polo majico z velikim emblemom sem jih skorajda zgrešila. In ker sem pred več kot 20 leti kot novinar/urednik poročil pri takratnem Dagblad voor Noord-Limburg soustanovil nov Rotary klub v Venlu, je bil stik hitro vzpostavljen. Kljub povabilu na obisk sem odlašal. Enostavno nisem družaben tip. Poleg tega je zaprtost Rotary kluba težko združljiva z želeno odprtostjo novinarstva.
Na zadnjem srečanju nizozemskega združenja Tajska Hua Hin in Cha Am, prisoten rotarijec me je zamikal, da bi imel govor. Navsezadnje letos praznujem 40. obletnico mojega novinarstva in nedvomno bi bila zanimiva zgodba za člane angleško govorečega kluba v Hua Hinu, ustanovljenega aprila 2010. To me je prisililo k razmišljanju o svojem življenju odvisnika od novic. . Pravi novinar je to dan in noč, tako kot policist ali zdravnik.
Če napišem vse države, v katerih sem bil, pridem do impresivnega seznama. Na stroške podjetja sem bil že marsikje, od Argentine prek Venezuele, Mehike in ZDA do Islandije ter od Maroka prek Zambije, Kenije in Zimbabveja do Južne Afrike. Šest mesecev po prvi zalivski vojni leta 1991 sem bil v Bagdadu zaradi poročila in sem obiskal vse zalivske države in Oman v tej regiji. V Aziji sem videl Indijo, Malezijo, Tajsko, Indonezijo, Hongkong, Kitajsko, Japonsko in Kambodžo in še bi lahko našteval. Ne zato, da bi se razkazoval, ampak da bi pokazal, kje sem bil. Končno sem leta 2005 že neštetokrat pristal na Tajskem, ki ponuja najboljše iz obeh svetov in kjer sem zaenkrat našel svojo nišo.
Kuba si zasluži posebno omembo in to je tisto, o čemer je približno 30 članov Rotary kluba v Hua Hinu najbolj želelo slišati. V več kot 42 letih sem državo Fidela Castra obiskal 15-krat, službeno ali drugače. Hrana ni tako dobra Hoteli so povprečni in prevoz je v zmešnjavi, a kakšna kultura, nekoč zgrajena na bogastvu sladkornih baronov.
No, tudi to je zgodovina. Moram reči, da se je večnacionalno občinstvo v Baan Lakssubha Resortu v Hua Hinu (zraven Sofitela) obnašalo zgledno. Med številnimi moškimi sem videl le dve dami, a to ni nič nenavadnega. Rotary se na Tajskem ukvarja tudi z dobrodelnostjo. Navsezadnje je Rotary, tako kot Lions in mnoga druga združenja, namenjen pomoči manj srečnim. Najbolj odmevno trenutno je zbiranje denarja za milijon plastenk pitne vode za ljudi na poplavljenih območjih na Tajskem. Seveda nosijo znani logotip Rotary. Prejemniki so si lahko predstavljali, da prihajajo od premierja v izgnanstvu Thaksina.
Kot gostujoči govornik sem poleg zahvale predsednika Briana Andersona prejel tudi potrdilo in tiskano pisalo. Ali lahko v določenih krogih pokažem, da pripadam OSM, Our Kind of People...
Tako in zdaj je Thailandblog na poti do naslednjega mejnika, vendar nadaljnjih 40 let zagotovo ni možnih.
@ Hans. Čestitam za dejstvo, da zdaj pripadate OSM (Our Kind of People). Mora se počutiti dobro.
Zame ni, ne zato, ker ne bi mogel povedati fascinantne zgodbe o svojem 43-letnem delovnem življenju v številnih državah, ampak preprosto zato, ker ne želim biti identificiran s tako elitističnim klubom, kot je Rotary. Nekajkrat so me prosili, naj se pridružim enemu od 4 ali 5 Rotary klubov tukaj v Pattayi, vendar sem vedno vljudno, a odločno zavrnil. Če Rotarijec pripada krogu OSM, potem sem prepričan, da gre za popolnoma drugo vrsto.
Obstaja veliko več ljudi – vključno z izseljenci tukaj na Tajskem – ki bi lahko povedali zanimivo zgodbo o svojem življenju in delu. Zgodba o tistem brabantskem jadralnem padalcu je bila dober primer tega. Odlična naloga za urednika TB z veliko življenjskimi izkušnjami, da to spremeni v nekakšno redno rubriko na blogu.
Tvoja zgodba govori o samem sestanku in nekaterih obrobnih pojavih, kar pa zdaj pogrešam, je sama predstavitev. Ali to še prihaja? Kako je mogoče, da ste kot novinar regionalnega časopisa (naklada max 50.000?) lahko obiskali vse te države. Je zato vaš časopis pozneje absorbiral De Limburger? (Samo šalim se, Hans!)
V odstavku o Kubi me zaintrigira beseda "drugačno", kaj to pomeni?
Očitno moja ironija ni zate. Nisem ga hotela nadeti debelejšega. To, da sem po šestih letih odšel, je povezano z njegovim elitističnim značajem. Mimogrede, delal sem v manjšem časopisu, vendar je bil najprej del časopisov AUDET, kasneje pa časopisov VNU s skupno naklado 660.000 dnevno (ali tam približno).
Ta 'drugačen' se nanaša na dejstvo, da sem bil štiri leta poročen s Kubanko, hčerko nekdanjega telesnega stražarja Cheja in Fidela.
Nedvomno obstaja neverjetno veliko izseljencev, ki lahko ponudijo veliko bolj prepričljivo zgodbo o svojem delovnem življenju. S tem jih vabim, naj to storijo, če je to povezano s Tajsko. Povabil me je ta klub in povabila nisem želel zavrniti, to je vse. Predavanje ni trajalo dlje kot 10 minut, to je vse...
Zakaj začneš komentar z mačko, Hans? Mislil sem, da gre za resno zgodbo, zato moj odgovor in moja vprašanja. Če bi bilo vse skupaj mišljeno ironično, bi lahko nekaj dodal. Deset minut govorjenja o 40-letni novinarski karieri je malo tanko. Nikoli ne bi prejel tega potrdila od mene, kaj šele, da bi bil sprejet v OSM.
Kot pravi novinar ne bi zamudil izziva pridobiti zanimive ljudi z zgodbo – del katere bi morala biti Tajska – na blog. Kaj ti preprečuje, da bi intervjuval DSM (takšne ljudi), saj konec koncev ne more vsak napisati dobre zgodbe.
Prefinjena ironija še vedno ne pride do izraza. Z OSM je tako kot z denarjem. Če ti pripada ali ga imaš, o tem ne govoriš/pišeš. Če to vseeno storite, ima dvojni pomen. Ironija je tudi v potrdilu, ki je bilo sestavljeno, preden sem sploh imel svoj govor. To ni diploma. Primerjajte to z bloganjem: kosi morajo biti veliki, da jih lahko prebavite.
Če bi imeli proračun za intervjuje z zanimivimi ljudmi po vsej Tajski, bi zagotovo razmislil o tem. Blog že tako vzame (pre)veliko časa; če je zraven še denar... (ironično)
Čestitke tudi Hans, ker je po tvojem kubanska kultura zgrajena na bogastvu sladkorne kulture. Zagotovo ste se čudili vsem tistim čudovitim hišam v La Havani, ki so jih zgradili lastniki plantaž sladkorja. Oh, nadležno dejstvo ostaja, da so te hiše zgradili črnci, ki niso zaslužili niti centavo in so živeli suženjsko. Arhitekturno paša za oči, za strokovnjaka, kot ste vi.
Dejstvo, da zdravstvo na Kubi velja za najboljše na svetu in da Američani letijo v Havano po kanadski poti na zapleteno operacijo oči, ki je v ZDA nemogoče opraviti, v svojih protikubanskih zgodbah vedno prikladno izpustite. Ne razumite me narobe (prepričan sem, da že razumete), ampak za zapisnik bi morali iskati blagoslove kapitalizma na Haitiju. Samo za novinarsko ravnotežje, samo za zabavo. In ne briši tega komentarja. Če to storite, boste morda lahko takoj začeli delati v cenzorski komisiji na Kubi.
lep pozdrav tebi in Rotaryju,
Cor
Vau, vsi to tako dobro poznate. Bolje kot kdorkoli vem, da je življenje Kubancev zdaj, pa tudi v preteklosti, pekel. To sem omenil v več kot 500 zgodbah. Pisal sem o črnem trgu, korupciji in skromnem vsakdanu. Pravzaprav nisem bil ravno dobrodošel, ampak so me tolerirali zaradi takratnega tasta. Ne mi reči, da ne vem in nisem pisal o tem, kako je šlo in gre na Kubi. Zdravstvo je čisto zasrano, zaradi pomanjkanja zdravil in o tistih očesnih operacijah vam lahko povem tudi neprijetne zgodbe. Kuba je jasen primer slabega upravljanja, ki ga je povzročil komunizem. Dobro sem obveščen o razmerah na Haitiju in v drugem delu Hispaniole, v Dominikanski republiki.
In očitno tudi moja subtilna ironija ni bila zate.
Morda za popolnost: povabil me je klub, ki je želel slišati mojo zgodbo. Lahko bi bil tudi nogometni klub (kriket je morda spet preveč elitističen, golf tudi ne gre). Pravzaprav tega nisem nameraval prijaviti, a na prošnjo Khun Petra sem to vseeno storil.
Če želite izvedeti, kako je s Kubo, preberite moje zgodbe v takratnih časopisih VNU. Sovražim ljudi, ki sedijo v letovišču na otoku in potem rečejo, da so bili na Kubi. Spoznajte vsakdanje življenje in nehajte pripovedovati zgodbe o ameriškem embargu, ker je to le sramota za kubansko vlado. Skoraj sem že navdušen...
Vedno je smešno videti, kako nekatere ameriške letalske družbe otoka Kuba sploh ne postavijo na zemljevid, govorim o zemljevidu poti v letalski reviji. Karibi brez Kube. Samo morje!
Hans, odšli smo. To je tajski blog. Imava precej različna mnenja. Ni pomembno. Kasneje…
Prav imaš, ampak zadel si v živce. Sporazum med Kubo in Tajsko? Prazne police v trgovini. Razlika? Na Tajskem jih bodo nekoč znova napolnili.
Bosu se ne morem upreti, police v San Salvadorju in Port au Princeu so vedno polne. Za majhen klub, ki si lahko privošči nakupovanje tam
Eno vprašanje: ali ima blog tudi moderatorja in če da, ali ne more pogosteje posredovati??
Hans piše, da je povedal zgodbo na srečanju za Rotary v Hua Hinu.
Nato sva se pogovarjala o tem, zakaj je bil tako pogosto v tujini, o zdravstvenem varstvu na Kubi, o možnih in nemogočih operacijah oči na Kubi, o lepih hišah, ki so jih zgradili sužnji, ki niso bili nikoli plačani, o praznih policah v San Salvadorju in pristanišču. au princ.
Ljudje, kaj vse to pomeni?
Na blogu je veliko zanimivih zgodb, a tudi veliko neumnosti skupine komentatorjev, ki vedno vedo bolje ali uživajo v tem, da nekoga uničijo.
Zato moderator, poskrbi za zanimivost in berljivost bloga ter pogosteje posreduj.
Hans je moderator in na ta blog posreduje le, če grozi, da bo razprava ušla izpod nadzora. Priznam, da nekateri odzivi niso imeli veliko skupnega s temo objave. Vašo kritiko jemljem k srcu in bom posredoval prej, če bo treba. Upajmo, da se bodo tej nameri držali tudi odzivniki.
Hans, dober komad in pozabi na vse te vsevednosti……ostani miren in…..Venlo Alaaf…..!!! (Sledi dolg nos!!!)
Kar tako naprej…..Všeč mi je, kar počnete!!!
Draga Jocusse in Jocusinne... To so bili dnevi. Takrat sem ob sredah pisal pod imenom Victor Kall
Hans, mislim, da je dober komad, vedno imaš tiste vsevedneže, ki vedo bolje [ali mislijo], da veš, najboljši krmarji so na obali. Še posebej, ko ljudje vprašajo, kaj misliš z drugim.!
Presenetilo me je tudi to, da so ljudje začeli dvomiti v vašo verodostojnost, da ste lahko obiskali toliko držav. Rekel bi F… ti
Hvala vam. Ni mi ga treba razkazovati, ker je, kar je.
Spet čudovito “Nizozemščina v najožjem”
Ja, hahaha.
In v vseh teh državah z letališča, v hotel, v pisarno in nazadnje nazaj na letališče.
To je lep Hansy: zatočišče!
To hranim noter.
Z veseljem sem prebral nekaj drugega kot voda, voda, voda, voda in celo S voda z dobro znanimi težavami v zvezi s to zdaj umazano množico okoli in v Bangkoku.
le vsakdanja zgodba Hansa Bosa.
Je to dovoljeno?
potem pa reakcije!
fant, mlad.
lahko kdo samo kaj napiše o tem, kaj je doživel v življenju?
vse je treba tako pretehtati.
v redu bo.
Nihče drugemu ne da dneva svetlobe, kajne?
Hans bo pisal naprej, naslednjič o okrogli mizi, katere član sem bil nekoč!
zdaj mora še eden od 3 moderatorjev to potrditi.
Hans še naprej lepo piše, o Kubi, o Zambiji, o Tajski. Obstaja na stotine podobnosti in tudi tu so prisotni rotacijski in sorodni elementi.
mimogrede dober članek o svobodi tiska na Tajskem pred 2 dnevoma na spletnem mestu Thaivisa... vredno branja. vam daje idejo o tem, kje živimo ali gremo na počitnice.
V preteklosti sem komentiral članek Hansa Bosa.
Seveda ni objavljeno.
Nikoli nikogar užalil. Brez ostrih besed.
Zdaj prihaja z odlično zgodbo. 20 let kot novinar/urednik poročil
dnevni časopis za Severni Limburg. Za tak časopis seveda potuješ po vsem svetu.
Kasneje je odgovoril, da je delal tudi za časopise VNU. Seveda ker
vseh teh svetovnih potovanj nikoli ne bi mogel financirati tako majhen časopis.
Piše sam (samo nisem družaben tip). Bil je poročen s hčerko Chejevega nekdanjega telesnega stražarja (s spoštovanjem, Ernesto) Guevare in van
Fidel. V novinarstvu delate že 40 let. Kakšno zgodbo si povedal tam
ne govoriš o tem. Pokažite nekaj velikega dela, ki ste ga nekje opravili.
Seveda nikoli več v življenju ne boste mogli na Kubo ali v dele Južne Amerike.
Če sem imel opravka s Chejevimi in Fidelovimi telesnimi stražarji, je moralo biti v redu
biti nevaren za vas.
Kor.
Cor, mislim, da se iz razprave nisi nič naučil. Če imate težave z zgodbami na tem blogu ali z njihovimi pisci, ne obiskujte tega bloga.
Jaz in mnogi drugi z mano se ne veselim takšnih odzivov.
Želim prebrati prvo zgodbo in ne 20 naslednjih komentarjev, ki ne dodajo ničesar.
Če moram glede na zadnje odzive, kot v tem primeru, 20-krat pobrati zgodbo, ki ni relevantna in iz katere izžareva delno sovraštvo ali pedantnost (ali kako naj temu rečem), potem postanem sitna, da zapravim čas in potem ta blog zame ni več potreben.
In bojim se, da to velja tudi za druge. Škoda bi bilo, saj blog ponuja veliko informacij in zanimivih zgodb.
Morda bi se naloga moderatorja lahko razširila. Hans Bos je zapisal, da moderator zdaj posreduje le, če grozi, da bodo stvari ušle izpod nadzora. Morda bi lahko dodali, da skrbi tudi za to, da imajo odgovori dodano vrednost in so relevantni. Ker tako ohranjamo dober in berljiv blog. Vso srečo s tem.
Dragi Aad, zanimive so mi vse te kisle reakcije. Lepo nizozemsko. Glava nad tlemi? Izklop! Neprimerno in predvsem neprimerno je reči 'tako je in ne drugače'. Črno in belo. Vse zgodbe o poplavah, kjer odzivi (in včasih članki) pravijo, da z Nizozemci na čelu nikoli ne bi imeli tega problema. Zgodbe o tem, v katerem kotičku Bangkoka je bankomat, kjer lahko brezplačno dvignete, sledi na stotine odgovorov. Neskončne razprave o tajskih ženskah; Ne glede na to, ali gre za iskalce zlata ali ne, se osebno stanje vsakega razglaša za splošno resnico.
Ponuja mi nekoliko ekskluziven pogled na trenutno nizozemsko miselnost, ki ga marsikje drugje ne morem dobiti. Včasih je podobno gledanju oddaje Jerryja Springerja; Na nek način je fascinantno, a resnično zadovoljiv občutek pride, ko obrnete stikalo, se nekoliko oddaljite in se vrnete k svojim skrbem.
Upam, da bo moj odgovor dodal nekaj vrednosti in je bistven!
@Aad, uredništvo z moderatorjem, kot ga imaš v mislih, najverjetneje ne bi objavilo tega prispevka zaradi pomanjkanja 'dodane vrednosti', ki si ga omenil. Prispevek ne dodaja ničesar in niti ne govori o Tajski. Pisatelj po naključju živi na Tajskem in to Rotary srečanje bi prav tako lahko potekalo v Disneylandu.
Dejstvo, da razprava, ki se pojavi, ni o Tajski, je neposredna posledica tega ...
In s tem predvidevam, da je bila na to temo povedana zadnja beseda in zaključujem razpravo (kot dežurni moderator).