Smrt mojega soseda zadaj
Včeraj okoli 22.00. ure je moj sosed zadaj, bratranec Nitove mame, umrl 1 dan (2 uri), preden bi dopolnil 76 let. Nit je bil tam in tam ostal po smrti. Obiskal sem ga zjutraj, 12 ur prej. Zvečer je zahteval tajsko zastavo (mojo), da bi jo držal v svojih zadnjih urah.
Res je bil že dolgo star in slaboten. Prejšnji teden je šlo slabo. Ni mogel več jesti. V bolnišnico. Na Nizozemskem bi te potem morali hraniti po cevkah, da bi bil močan in da bi podaljšal proces. Tukaj so po 1 dnevu rekli: pojdi domov. Zato ne jejte več in vsake toliko popijte žlico vode in počakajte.
To je trajalo štiri dni. Včeraj zjutraj sem bil obkrožen z obiskovalci meni podobnimi, bližnjimi in malo bolj oddaljenimi domačimi (kot sta Nit in Nitova nečakinja, torej hči druge njegove nečakinje, najstarejše sestre Nitove mame, ki je januarja izgubila moža). Nitov bratranec mu je pomagal odkašljati in mu s toaletnim papirjem odstranil sluz iz ust. Na Nizozemskem imamo cele programe razprav o tem, ali lahko od otrok (in bolnih) zahtevate, da si obrišejo zadnjico.
Danes zjutraj se je vsa soseska (razen mene, ker moram tole napisati) zbrala, da bi okoli hiše postavila potrebne šotore (moško delo). Zdaj spet pomaga tudi Nit. Krsta je pravkar prispela. Da pa bodo vsi obiskovalci imeli dovolj hrane v prihodnjih dneh (žensko delo), je prišlo tudi nekaj materiala, kot so sklede in krožniki.
Vsa dela so opravili domači in sosedje. Na nizozemskem to dela Dela in se nam zdi vse tako drago!! (Samo tu se ustavite, saj grem zdajle pod tuš po ukazu moje žene, ker moram sosedovo roko polivati s cvetlično vodo. Se vidimo kmalu.)
Hitro se stuširam in grem tja. Ni bilo treba hiteti. Sosed zadaj na to še ni bil pripravljen. Torej počakaj. Tipično tajsko.
Vmes se je vse zgradilo. Če želite to narediti, potrebujete nekaj dreves za obešanje platna. Zato ga zmanjšajte. Ne da bi bil kdo z občine, ki bi preveril dovoljenje za posek.
Ko sva z Nitom čakala na izdelavo platna z njegovo fotografijo in datumi življenja, sem videla, da je zapisan datum njegove smrti, za rojstvo pa le letnica 2480. Pri starejših Tajcih je znana samo letnica, tudi na osebni izkaznici.
Rečem Nitu, zakaj ne 25-6-2480, ker bi imel danes rojstni dan. Nit to reče snahi, ona pa reče ne, poznamo samo junij in leto in rojeni v torek (zelo pomembno v tajski izkušnji, to vedno vprašajo: kateri dan si rojen) in ker je danes V torek je žena rekla včeraj, njegov rojstni dan je jutri. Potem bi ga 'proslavil' prejšnji teden. Kot da je tvoj rojstni dan po tvojem rojstvu vedno v torek.
Med čakanjem me je obiskalo veliko muh. Bilo jih je veliko (čudna beseda za tako srečanje). Med škropljenjem z vodo mu je hčerka, ki je sedela poleg njega, odpihala mušice z obraza, on pa je bil edini, ki ga to ni motilo.
Nato poslovilni obred. Vedno posebno doživetje in lepa gesta. Nato v krsto in krsto v 'zamrzovalniku' postavljenem zunaj.
Nitova mama se upepelitve ne bo udeležila, saj jo v petek že tretjič zapored čaka petdnevna kemoterapija.
Torej, zdaj veste nekaj o tej čudoviti državi. Nikoli prestar za učenje, govori (piše) človek z izkušnjami v tujini.
Predložil Jaap
Zelo lepo napisana zgodba, Jaap, pa tudi akcijsko prepoznavna. (moško delo-žensko delo)
Moje sožalje
Škoda, da ta zgodba večkrat slabšalno omenja Nizozemsko. Na Tajskem sem doživel več smrti, tako da se lahko strinjam s tem, a v zgodbi dejansko zaznam bolj 'protinizozemsko' držo kot opis zadnjih dni sosedovega življenja.
Zelo lepo napisano in tudi jaz čakam na naslednjo zgodbo, ker se bo veliko kuhalo in pilo, ker je to standard...
Po mojem mnenju pri tajski upepelitvi ni skrbi in ko menihi med upepeljevanjem molijo, je slišati zelo slovesno in fantastično ...
Z vsem spoštovanjem, kako se Tajci soočajo s smrtjo ... Zahodnjaki se lahko iz tega veliko naučimo
Tu na zahodu je vedno žalostno ... v najboljšem primeru
Hvala…..
TonyM
Mi lahko poveste, da so bili ob smrti mojega tasta res dnevi žalovanja in solz na pretek. Nobenega prazničnega dogodka, nekaj hrane samo za družino, menihe in bližnje sosede v hiši, a vaščani so se lahko zadnjič poklonili ob upepelitvi templja, to je bilo to.
Še več, prepričana sem, da bodo ob smrti moje tašče, zdaj je stara 75 let, žalost in solze veliko večji.
Zakaj in zakaj se lahko zahodnjaki veliko naučimo o soočanju s smrtjo? Zdi se, da bi nas moralo biti tega sram?
Ko umre moja ljubljena oseba, družina ali ne, sem zaradi tega zelo žalosten in dolgo časa žalosten!
Ta teden je sin naših prijateljev umrl v prometni nesreči. 19 let.
Kremiran bo jutri
Zagotavljam vam, da so starši in družinski člani v solzah
(nadaljevanje) …. popolnoma rumeno tam se pije in to sploh ni standard na pogrebih, kjer sem bil jaz. Hrana je bila vedno na voljo.
Lahko vam povem, da tudi v Belgiji s svojimi mrtvimi ravnamo spoštljivo in se iz tega nimamo česa naučiti.
Žalost v najlepši obliki?
Ali veste, kakšna je razlika med pogrebom in poroko?
......
Na pogrebu je zelo zabavno.
Prav imate, Tajska se v primerjavah pogosto slabo izkaže, pa če je to upravičeno ali ne, a odzivi na to so pogosto različni.