Obisk Sam Ngao z zabavo v templju kot bonus
Foto: Hans Bos
Obisk vasi Sam Ngao, 40 kilometrov severno od tak, je malo potovanje skozi čas. Tukaj mineva dan za dnem; edini vrhunec je tedenska tržnica. Dokler nekateri sovaščani niso za krajši ali daljši čas posvečeni v redovnike. Čas je za veliko stranka, ampak brez alkohola...
V Sam Ngao (Tri sence) skorajda ni idile. Vaščani zaslužijo svoj riž v kmetijstvu, ki ga izvajajo na majhnih poljih. Moški imajo debele žulje na grčastih rokah in zapustijo to zemeljsko dolino solz veliko preden njihove žene izginejo. Zgubani rozinovi obrazi, najstarejši pogosto v celoti ali delno brez zob zaradi žvečenja betelovih orehov. Zobozdravnik lahko tukaj zasluži zlato, čeprav vaščani za to nimajo denarja.
Smešno je, da je veliko ljudi v naključni soseski v Sam Ngao med seboj v sorodu, čeprav je ločnico med pravimi in zabeleženimi člani na Tajskem težko potegniti. Poroka se zgodi v mladosti; v tej luknji je za mlade zelo malo dela. Seks je film za reveže....
Ženin ali nevesta se pogosto oglasi iz sosednje vasi, da ne bi preveč narobe pomešali genov. Najlepša dekleta in najlepši mladeniči so najboljši na trgu, saj tudi oko nekaj hoče in prihodnost je še negotova.
Foto: Hans Bos
Časopis ni na voljo v Sam Ngao. Obveščanje poteka preko TV in zvočnikov, ki so na voljo povsod v občini. In seveda od ust do ust, saj se stare gospe vsako jutro srečujejo v pokritih postajališčih, s pripisom, da tu ne vozi noben avtobus ...
Vas sestavljata ulica s hišami ob reki in glavna ulica pravokotno nanjo. Relativna blaginja deloma izvira iz EGAT, nacionalnega električnega podjetja, ki upravlja največji tajski rezervoar na razdalji približno 15 kilometrov. Jez Bhumibol, ki se zapira, proizvaja potrebno energijo, medtem ko EGAT ponuja hotele, poletne hiše, restavracije, igrišče za golf, tržnice in šolo dolvodno. Obstaja celo direktna avtobusna povezava z Bangkokom. Občina se razteza več kilometrov naokoli. Po ozkih betonskih cestah se moški vozijo s kultivatorjem s prikolico. To gre hitreje kot z bivolom, ki ga tu ne vidiš več.
Foto: Hans Bos
V vasi skorajda ni pravih trgovin, a kljub temu jo v zagonu ljudstev potiskajo navzgor. Nedavno ima nič manj kot dve podružnici od 7-11, božji dar za domačine in tuje obiskovalce.
Razlog našega obiska in tudi vrhunec potovanja je bil tempeljski praznik. Kaj takega sem redko doživel. Že zgodaj zjutraj je na desetine žensk zaposlenih s kuhanjem na templju. Neverjetne količine juhe, zelenjave, mesa in riža se pripravijo v velikih gamelah na odprtem ognju. Sedi na tleh. In vsaka ženska v soglasju ve, kaj storiti za večerjo.
Treba je reči, da je hrana odlična in niti ne preostra. Vsak si vzame iz ponve, postavljene na dolge mize in poišče sedež. Pozor: gre za več sto obiskovalcev hramskega praznika, organiziranega zato, ker se pet sovaščanov za krajši ali daljši čas umakne v hram. Po večerji vsak pomije svoj krožnik in žlico. Najprej v posodo, kjer izpiramo ostanke hrane, nato v posodo z milnico, sledita dve posodi s čisto vodo. Na koncu dve ženski posušita obrt.
Foto: Hans Bos
Večerni molitvi v dejanski stavbi templja skoraj ni konca. Stare ženske plešejo kot mlada dekleta ob glasbi pristnih tajskih glasbil. Ne razumem župnikovega petja in pridiganja.
Nato je na vrsti tajska pop skupina na ogromnem odru. Ne gre le za kakšnih dvanajst glasbenikov, vključno s trobilno sekcijo, ampak tudi za neusmiljen tok pevcev, ki jih mrgoli kakšnih osem plesalcev, okićenih z običajnim perjem.
Foto: Hans Bos
Pujai job, šef tega dela občine, se povzpne na stopničke. Številne mladeniče opozarja, naj se ne prepirajo med seboj. Tako kot pri volitvah velja globa najmanj 250.000 bahtov. Moški grozeče pove, da takšen znesek pomeni, da bodo borci in njihova družina izgubili celotno letino in morda še več. Spopadi med rivalskimi soseskami na podeželskem Tajskem niso neobičajni, pogosto jih botrova velika količina alkohola.
Foto: Hans Bos
To uradno ni dovoljeno na območju templja, vendar ni govora o preiskavi ob vstopu. Na koncu na desetine gledalcev pleše, no, premika se pred odrom. Bas boben pride tako močno, da mi roženice grozijo, da bodo plavale. Preostanek večera naj bi ostalo tiho.
Povratek v Hua Hin (670 km) je naslednji dan posledica temperature okoli 40 stopinj in zelo slabega zraka. Izmeril sem AQI 126, pri čemer tajska vlada vzdržuje zgornjo mejo 50, WHO pa celo meni, da je 25 največ. Tudi na poti nazaj se ne razjasni, gore v daljavi so komaj vidne. Tu in tam se vali dim iz njiv. Ti kmetje ne zagotavljajo samo hrane, ampak tudi počasno smrt.