Spominska slovesnost v Kanchanaburiju 2014

Druga svetovna vojna se je končala 15. avgusta 1945 s kapitulacijo japonskega cesarja Hirohita. Minuli petek je nizozemsko veleposlaništvo organiziralo spominsko slovesnost na pokopališču Don Raka v Kanchanaburiju.

Veleposlanica Joan Boer je imela govor, gospa Jannie Wieringa pa je recitirala pesem v spomin na svojega moža in druge veterane Nizozemske Vzhodne Indije.

Govor veleposlanice Joan Boer:

„Hvala, ker ste si vzeli čas in prišli v Kanchanaburi, da bi se nam pridružili pri obeležitvi 69. obletnice konca druge svetovne vojne v tem delu sveta. Na Nizozemskem se bodo tega spominjali pozneje danes v navzočnosti predsednika vlade Rutteja pri spomeniku Indies v Roermondu. Tukaj v Kanchanaburiju, daleč stran od Nizozemske, se spominjamo padlih, kjer je za velik del njih postalo njihovo zadnje počivališče.

Ob takšnih komemoracijah se še posebej zavedamo, da svobode, ki jo uživamo, ne moremo jemati za samoumevno. Tukaj v Kanchanaburiju, sredi vseh teh padlih, se še bolj kot drugje zavedamo, da so bile za to svobodo vložene velike osebne žrtve in da je bila mladim pogosto odvzeta možnost za običajno življenje ter da so bile posledice tudi v družinah. po tisti vojni očetov, ki so se vrnili z neizrekljivimi brazgotinami.

Tako kot 4. maja, to storimo tudi danes s polaganjem vencev, Zadnjim postom in s skupnim molkom. Nizozemci po vsem svetu s tem ohranjajo tradicijo. Tradicija, v kateri je osrednje mesto zavest o svobodi, o možnostih in spoštovanju različnosti ter drugačnosti, ne da bi se je bilo treba sramovati ali skrivati.

V katerem se spominjamo grozot, ki jih prinašajo konflikti. Konflikti, s katerimi se žal še vedno soočamo vsak dan, ko beremo časopise, prižigamo televizorje ali iPade in v katerih je resnico in neresnico včasih težko ločiti, saj se nam ponujajo utrinki, ki vzbujajo burna čustva in so včasih eksplicitno temu namenjeni. Razmislite na primer o fotografiji, ki smo jo videli, na kateri oborožen moški drži igračo živali, ki je pripadala umrlemu otroku v Ukrajini po nedavni letalski nesreči MH17. Na videz nespoštljivo. Čez nekaj dni se je izkazalo, da gre za fotografijo iz serije, ki je morda imela drugačen namen, saj smo ga videli razgaliti glavo in se nato prekrižal. Ker družbeni mediji nenadzorovano divjajo v realnem času z namenom vzbujanja čustev, postane zelo težko biti dobro obveščen.

Danes smo spet tukaj, da se spomnimo v upanju in prepričanju, da bo to pomagalo tudi novim generacijam nadaljevati ta ključni občutek svobode in spoštovanja.

Potrebna je nenehna budnost, da zaščitimo te vrednote, ki so nam na Zahodu tako samoumevne, in preprečimo konflikte zaradi njih. Večji in manjši konflikti, kot smo jih ta teden videli na Nizozemskem, so senca Gaze in ISIS-a. Pa vendar je ravno ta pozornost tako težka. Začne s pripravljenostjo, da odkrito pogleda na situacije, ne da bi jih takoj označila ali označila; mimogrede, brez naivnosti in na podlagi možnosti, da vas pravilno in zanesljivo obvestim. Kako pogosto se ujamemo pri sojenju, preden pridemo do dejstev? Tako se začne in tu se tako vidi človeška pomanjkljivost.

Ta brezbrižnost, ne glede na to, ali si vplivna oseba, novinar ali zgolj državljan, je žal stalnica naše zgodovine in nas še danes izigrava. Dokler nam gre dobro doma, v naši državi ali v naši regiji, si ponavadi zatiskamo oči pred grožnjami drugje, pred vojnami daleč stran od nas, pred človeškim trpljenjem daleč stran, ki šviga v novicah. Brezskrbnost, ki se na žalost prekine šele takrat, ko nas same kot Nizozemce zadene v srce dogodek ali konflikt, ki se nam je prej zdel udobno daleč. Nenadoma se neprevidnost spremeni v vpletenost. Na primer, MH17 in Ukrajina sta zdaj vtisnjena v naš spomin. Ko sem stal ob žalni knjigi MH17 na veleposlaništvu, sem videl kolege veleposlanike in druge ganjene do solz, ko je obudila spomine na podobne trenutke nesmiselnosti, nemoči in samovolje ter zloma tega, kar smo do takrat doživljali kot običajno.

Naj naše sodelovanje ne bo začasno in predvsem skušajmo delovati na podlagi tega zavedanja in še naprej poudarjati nenormalnost nasilja in konfliktov – pa naj bo to še tako težko.

Ker je na žalost res. Vpletenost se kmalu spremeni v malomarnost. Naslednji dogodek, čustvo, naslednji konflikt kliče, življenje mora iti naprej! Malomarnost torej kot morda največji vzrok vojn in konfliktov med državami in skupinami prebivalstva; vse do ravni sosesk, ulic, družin in gospodinjstev običajnih ljudi. Potem dobro veš, kaj bi moral narediti sam, da bi preprečil vso to gorje. Vedeli smo, da smo bili malomarni v teku do …………. Upali smo proti naši boljši presoji, da ne bo prehudo! Mir za naše čase. Tukaj, sredi vseh grobov mladih moških, vidimo grozote, do katerih vodi brezbrižnost. Takrat v svetu, v katerem je bilo dobro in slabo lažje urejati, kot je zdaj.

Kako realno je danes še naprej deliti svet na dobre in slabe fante? Ali lahko na sovraštvo odgovorite s sovraštvom, če je vaš cilj mir? Ali še vedno lahko geografsko umestite in omejite konflikte? Občudujem našega nekdanjega vojaškega poveljnika Petra van Uhma, ki je v Afganistanu izgubil sina, a je vseeno imel pogum, da je pred časom povedal, da ima določeno razumevanje za mlade, ki so se odločili, da ne bodo stali ob strani, da bi ustavili hudobne režime.

Vem, pojavljajo se težke teme, težka vprašanja in močna čustva, a to, da jih ne postavljate, prispeva k brezbrižnosti: na desno, da vas ne motijo, da se usedete, dokler vas to osebno ne zadeva. Ta občutek nesprejemljive ležernosti je……… tisto, kar najdem in se lahko dotaknem tukaj v Kanchanaburiju, vsakič, ko sem tukaj, kjer sta čas in življenja zamrznjena. Kjer se lahko tudi malo ustavite. Kjer so besede premalo za resničnost, ki ostaja nerazumljiva tudi po 69, 70, 71 ali 72 letih, pa vendar! …'

"Moj mož je indijski veteran"

Pesem, ki jo je napisal neznani Nizozemec. Prebral Jannie Wieringa.

Moj mož je indijski veteran
Ko so solze v njegovih očeh
Hoče s tem kaj povedati?
Česar še ne zna pojasniti

Ko se je vrnil z vzhoda
Tako mlada, zagorela in brezskrbna
Ali se mi nasmehne
Prinesla me je vojna

Sanjala sem o skupni prihodnosti
Pomislite na sto imen otrok
Tako dolgo sem čakal
Živel od pisem, mislil nanj

Dolga leta je šlo tako dobro
Morda je bil to pogum za življenje
Včasih ga je prestrašil rahel vonj
In vedno opazoval vrata

Moj mož je indijski veteran
Ko so solze v njegovih očeh
Hoče s tem kaj povedati?
Česar še ne zna pojasniti

Globok obup v takšni noči
Obupna pritožba
Jočemo, lice ob lice
Vojna traja vse življenje
Vojna traja vse življenje

Prišle so prestrašene noči
Indijo doživlja v sanjah
Kriki in potenje in leži tresenje
Dokler se moje roke ne umirijo

Nosim ga skozi tesnobne ure
Potrpite njegovo tiho zamišljeno kukanje
Nikoli se ne bom nikomur pritoževal
Je pa poln tisoč vprašanj

Moj mož je indijski veteran
Ko so solze v njegovih očeh
Hoče s tem kaj povedati?
Česar še ne zna pojasniti

Ko se je vrnil z vzhoda
Tako mlada, zagorela in brezskrbna
Ali se mi nasmehne
Prinesla me je vojna
Prinesla me je vojna.«

Vir: www.facebook.com/netherlandsembassybangkok