'Podkupnine, zveze in samokolnice' kratka zgodba Maitri Limpichat 

Piškotek lastnega zdravila. Povezave ne trajajo večno in nekdo z več denarja lahko plača več podkupnin. Zgodba iz leta 1974.

Pred testom sem zbral vse učbenike in si vse zapomnil v glavi. Predvsem predmet civilna služba Ne smem podcenjevati. Ker sem se bal, da to ne bo dovolj, sem vzel dodatne ure. Ker je bilo mesto, na katerega sem se prijavil, dobro, z možnostmi napredovanja. 

Moj prijatelj Prajut, prav tako kandidat za ta položaj, se je obnašal drugače. Ni se ukvarjal z učenjem. "Ni se ti treba učiti za test," je rekel. "Kako lahko opraviš ta izpit, če se zanj ne učiš?" sem rekel dvomljivo. 'Seveda lahko, zakaj pa ne?' se je zasmejal. 'Ampak kako?' 

»Če uporabim svoje zveze. Zadnja vrata! Znanje ni tako pomembno kot imeti zveze. Lahko se učiš kot nor, vendar ne boš opravil testa.« »Nimam zvez. Kako naj zašumim kaj takega?' "Naj to naredim namesto tebe?" je vprašal. 'Ne hvala. Če dobim to službo, jo bom opravljal sam. Nočem se nikomur zahvaliti.« Iskreno sem mu povedal svoje mnenje.

»Preveč si čeden. S takimi stvarmi ne moreš biti prijazen. Kdor ne upošteva prometnih pravil, se dobro znajde. Razumen človek mora biti pameten.' »Ne, mislim, da ne,« sem mu oporekala. Toda Prajut je bil videti užaljen. 'Če mi ne verjameš in ne želiš vstopiti skozi zadnja vrata, potem OK! Videli boste. A potem ne bodi jezen name!'

Res, tako je šlo. Prekleto! Toda Prajutu je uspelo in žalosten sem bil, ko sem to slišal. Toda sčasoma se je moje razočaranje zmanjšalo in verjel sem, da je dobro, da mi ni uspelo. Ker nisem bil prepričan, ali bi moj odnos obstal v krogih, polnih povezav.

Moj drugi poskus. Povezave?

Kasneje sem ponovno poskušal opravljati sprejemni izpit in tokrat za drugo mesto. ja! Uspelo mi je in sem bil ponosen na svoj dosežek. Toda ta ponos je izpuhtel, ko sem izvedel, da ta rezultat ni moja zasluga! To je bil Prajut! Nekoga je skrivaj podkupil. Mutilo!

S Prajutom si nisva podobna. Kljub temu se dobro razumemo. Verjetno zato, ker smo se kot otroci igrali. Na ta način je Prajut gledal na vsako državno službo. Dve leti ni delal, potem pa je rekel: "Nekaj ​​bom zašuštral, da me bodo premestili na občino." "Kaj je na tem tako dobrega?" sem ga vprašala. 

»Tudi jaz ne vem. Toda v provinci lahko prej postanem načelnik. V Bangkoku ostanete podrejeni; tam je preveč izobraženih ljudi. Samo za javne uslužbence 1. in 2. razreda je že prezasedeno.« "Torej želite voditi skupino." Vprašal sem. "Da, vodja je boljši kot biti jezen."

Kmalu zatem so Prajuta premestili v provinco. Ko je prišel v Bangkok, je ostal pri meni. "Kaj vas je pripeljalo sem?" sem ga vprašala. "Pripravi načrt prestopa!" "Je tam kaj narobe?" Vprašal sem. 'Ne, pravzaprav je vse v redu, a mrgoli teroristov!' "Ali se potem tega bojiš?"

'Naravno! Ti gverilci streljajo ljudi, kot da ni nič, in sovražijo uradnike. Pred nekaj dnevi sta bila ubita vodja okrožja in policist.«

'Ampak, umreti na dolžnosti je nekako šik, kajne? Nekaj ​​​​je v zameno: denar, nagrade in čast kot branilec domovine. Vse dobiš in vse kar izgubiš je svoje življenje. No, potem boš pa s tem zadovoljen, kajne?« sem rekla zbadljivo in v smehu. Tudi Prajut se je smejal: »Bojim se smrti. Človek, kot sem jaz, ne da svojega življenja za to. Zato pojdi in se dogovori, da me premestijo drugam.« 'Kam bi potem rad šel?' »Nekje manj nevarno. Samo ne v kraj, kot je zdaj, kjer ne veš, ali boš jutri živ.«

Dva meseca pozneje je Prajutu uspelo dobiti premestitev. Tam je delal eno leto in se vrnil v Bangkok. "Ste tukaj, da uredimo še en prevoz?" Bila sem na njem. "Ali mesto ni dobro tam?" »Premajhna je. V takem zaselku ves dan sediš za pisalno mizo in nimaš kaj početi.«

'Ni dela, ni težav! Slastno, kajne?« 'Ne; za javnega uslužbenca to pomeni manj zaslužka, ko ni zaseden. Revež boš kot cerkvena podgana.' »Ste nemogoče in nenasitno človeško bitje. Zakaj tega nisi skrbno načrtoval?' Zamerim mu. 'Naravno. A veste, modrost pride z leti.«

"Za katero mesto se želite zdaj potruditi?" "Tokrat želim poskusiti na jug." In kot vedno, je Prajut s svojimi povezavami to znova storil. Premestili so ga v veliko južno mesto. Toda nenadoma spet pride v Bangkok.

Nikoli ni prav….

'Torej, si zdaj v redu?' sem ga vprašala. 'Pojdi stran….!' Zmaja z glavo. 'Zakaj? Je veliko mesto. Tam imate dobre vire zaslužka, kajne?« »Prav, dobro zaslužiš. A odhodki so temu primerno višji.« 'Potem porabiš manj, kajne?' »Samo za mojo družino ti stroški niso tako visoki. Gre pa ravno za stroške za uradne prejemke.«

'Koga moraš tam sprejeti?' »Moji nadrejeni, potem spet prijatelji. To mesto je turistično mesto. Z morjem, gorami, slapovi, igriščem za golf. In ni tako daleč od Penanga. Zdaj gredo eden za drugim mimo in hočejo, da jih pospremim do Penanga. To me vsakič stane veliko denarja.

'Mnogi ljudje na višjih položajih so res nemogoči ljudje! Ne pridejo samo sami, ne, pošljejo tudi druge in dajo svojo karto kot referenco. Da, res sem izkoriščan. In v mojem položaju se ni mogoče distancirati. Če želite imeti odnose, morate ohranjati topla prijateljstva. Sam sebi koplješ grob, če si neomajen.« 

»Zdaj imam srečo, da moj položaj trgovcem veliko pomeni. Poslujem s kitajskimi trgovci. Lahko jim posodim avto ali poskrbim za pogostitev gosta.« »Ali se ne bojite kazni? Fant, če je to priročno!'

»Seveda me je strah. Ampak situacija me sili. In trdno verjamem, da se, ko pride do tega, gotovo najdejo ljudje, ki mi bodo pomagali, saj sem vse tako prijazno sprejela. Povedal sem ti že: da si državni uradnik, potrebuješ zveze in lojalnost.« "Ampak, če se tako dobro razumeš z vsemi, zakaj želiš biti premeščen?"

'Zdaj sem na točki, ko mi ni več treba pridobivati ​​prijateljev. Zdaj imam več kot dovolj zvestih prijateljev. Zdaj moram imeti denar za zavarovanje preživetja. Vse sem izračunal. Če ostanem na tej postaji, bom imel samo prijatelje, ne pa denarja. Zato želim premestitev v drugo mesto. Ni nujno, da je tako velik kot ta. Ko le ne bi bilo toliko turistov. Utrujen sem od obiskov.«

"Takšnega mesta ni lahko najti." 'Sploh ne! Enega že poznam.' Moram reči, da je Prajut prvovrsten, ko gre za povezave. Ponovno mu je uspelo organizirati prestop na neprimerljiv način. Vprašal sem ga, kako. 'Bodite iskreni, kako vam uspe, da vas postavijo kamorkoli želite? Mislim, da bi bilo zate enostavno.'

'Kaj je v tem težkega? Moja metoda je zelo preprosta. Grem do pomembnih ljudi in jih prosim za razumevanje. Včasih moram poklekniti na tla in prositi.« "Se boš vrgla plosko na tla?" »Seveda, ker nekaj želiš od njih. Izbrati morate le pravi trenutek, ko nihče ne gleda. Zdaj pa tudi ta metoda ne deluje več.«

"Zakaj?" sem ga vprašala. »Pomembni ljudje to dobijo, ker veliko ljudi to počne. Ljudje se jim plazijo ob nogah, a za hrbtom jih zmerjajo. Zato moram uporabiti drugo metodo.« 'In kaj je to?' Zdaj sem tudi jaz želel vedeti. 'Denar, stari! Če imaš denar, delaš, kar hočeš. In če tega ne upaš ponuditi sam, so posredniki, ki ti to uredijo.«

"Je vaš oddelek res tako umazan?" "Da, in to že zelo dolgo." 'Ljudje vseeno; potem morajo biti tisti iz človeških virov bogati, kajne?' 'Jasno. Tudi bogato in enostavno. Ker ljudje, ki želijo plačati prestop, ga z veseljem plačajo.« "Kakšna je cena za prenos?" 'To je različno. Odvisno od tega, kako pomembno je mesto, v katerega želiš iti.«

'In ali je to donosno, ta znesek?' 'Bedak! Če ni donosno, zakaj bi te premestili? Seveda je treba vnaprej izračunati, ali se splača.« »Kako to misliš neumen? Enostavno ne poznam tega," sem se opravičil. "Mislim, da ste za svoje prestope porabili veliko podkupnin." 'Ni tako slabo, ni tako veliko.' 

Nova pošta

Mesto, v katerem zdaj dela Prajut, ni daleč od Bangkoka. Veliko mesto z možnostmi zaslužka. Ni drago in obiskovalcev je malo. Prajut je lahko lepo prihranil in celo kupil 200 m2 veliko zemljišče v urejeni soseski v Bangkoku. Rekel mi je: 'V Bangkoku želim zgraditi hišo, v kateri bodo živeli moji otroci, ko bodo morali v šolo.'

Bilo mi je jasno: če bi Prajut še naprej delal v tem mestu, bi zgradil hišo v Bangkoku. Ampak ... to je čudno, slišal sem, da bodo Prajuta premestili. Vprašal sem ga: 'Zakaj hočeš, da te spet premestijo?' Tukaj imaš vse urejeno, kajne?«

Potegnil je kisel obraz. »Sploh nočem biti premeščen. Toda neki tip mi je priskrbel premestitev in dobil službo ...«

Vir: Kurzgeschichten na Tajskem. Prevod in redakcija Erik Kuijpers. Zgodba je skrajšana.

Avtor Maitri Limpichat (1942, Več informacij ลิมปิชาติ). Bil je visoki uradnik bangkoškega oddelka za oskrbo z vodo in od leta 1970 je objavil sto kratkih zgodb.