Prispevek bralca: Robove pesmi (4)

Leta 2012 sem v regiji Kanchanaburi spoznal svojo punco. Od takrat tja potujem štirikrat na leto. O svojih vtisih sem napisal zbirko pesmi. Spodaj jih boste našli nekaj. 

Ker sem pred približno desetimi leti prvič obiskala Tajsko, sem se vanjo zaljubila in nekaj let kasneje še v tajskega lepotca. Od leta 2009 do 2011 sem bil vaški pesnik Overpelta, kjer živim, ko nisem na Tajskem.

----

Ptički ne čivkajo.

Praskajo, kričijo.

In psi ne lajajo.

Tulijo, stokajo.

Ljudstvo molči,

znoj, znoj.

Vem več, kot lahko googlam.

Tako živiva drug ob drugem.

Jaz z ipadom.

Ona s srpom.

Zvečer pijemo Singho.

Plačam.

Sramežljivo se skrivajo

njihova zgodba.

Ponos je nepremagljiv

jezikovna ovira.

----

Jutro postane oranžno.

Sonce, menihi.

Budistična poloneza

tiho se vije po vasi.

Njihova beraška posoda je napolnjena

po ženskah, ki klečijo v čakanju.

Hrano so pripravljali že dolgo pred soncem

in menihi obarvajo jutro oranžno.

S težavo pridejo prav.

Kuhanje za svoje potomce.

Delo na terenu.

V upanju na dan brez udarcev.

Na poti nazaj v tempelj

posvetuje z mladim menihom,

zadnji v oranžni vrsti,

skrivaj svoj pametni telefon.

----

Nerazumljiva (*) izjava ljubezni (* za budista)

Ko te Bog pogleda

zadržuje dih.

V globini mojih misli

ali sem bog

ko te vidim.

Če sem brez reber

bi te lahko ustvaril

Adam je imel udrto prsi.