Zgodba posebne osebe: Falko Duwe

Moje ime je Jos Boeters. Od februarja 2014 živim v Pattayi. Kot mnogi od nas, tudi jaz sodelujem s tajsko pravno pisarno za dober posel. Ko sem komentiral, da potrebujemo psa na naši posesti, je eden od zaposlenih takoj odgovoril: 'Ti lahko pomagam.'

Falko Duwe mi je povedal, da skrbi za potepuške pse v Pattayi in okolici. Falko je po rodu 65-letni Nemec, rojen v Kölnu, z budizmom kot veliko strastjo v svojem življenju. Zaradi svoje zagnanosti je po študiju pristal na Tajskem. Moram ga intervjuvati.

Falko pravi:

»Moj hobi je bil kitajski jezik v besedi in pisanju. Nekaj ​​časa sem bil tudi na Kitajskem, celo poročen s Kitajko. Tam sem imela poklic učiteljice Qi kond ki je osnova številnih vadbenih športov, kot je kung fu.

Ko sem prišel na Tajsko, sem obiskoval tečaj meditacije v Suphan Buriju. Sčasoma sem se začela ukvarjati s socialnim delom. Študija je bila zaključena in čas je bil, da naredimo nekaj drugega. Preselil sem se na Phuket in za tri leta postal inštruktor Bungy Jumpa. Po tem sem nekaj let imel svoj katapultni skok.

Nazaj v Pattayi sem začel delati kot marketinški agent in moja ljubezen do živali se je popolnoma spremenila. Neke noči, ko sem se nameraval vrniti domov iz pisarne, je v moji košari za volanom sedela mlada mačka. Zelo me je prevzelo.

Žival mi je pomagala, da sem na koncu skrbela za deset mačk v za ta namen najetem stanovanju. Neprijetna izkušnja je bila, da so nekega dne ugotovili tistimper, virusno obolenje. To je bilo smrtonosno za mojo mačjo ljubezen.

Po nekaj mesecih sem na ulici blizu moje hiše videl ležati mačko, za katero sem mislil, da ni več preveč sveža. Zraven nje je sedela psička, ki me je pogledala, kot bi hotela reči: Nič nisem naredila. Maček je pri zdravniku poginil, pes pa je ostal pri meni. Na koncu je bil to začetek mojega življenja s psi.«

Ko vprašam Falka o njegovi najboljši in manj zabavni izkušnji, se konča s tem psom, čeprav je izkušenj veliko več, a ta je bila posebna. Falko nadaljuje:

'Pesa z mačko so krstili Doggy in kmalu se je pasja družina še povečala. Pridružila se je tudi Doggyjeva mama in skupno število zdaj znaša šestdeset.

Doggy je nekega dne po osmih mesecih nege nenadoma izginil iz mojega življenja. Skoraj sem že pozabil nanjo, ko se je po približno enajstih mesecih nenadoma spet pojavila pred nami. Ko je nekoč poklical njeno ime in izgubljenemu sinu so popustile vse zavore.

Mama je takoj prepoznala svojega otroka. Vrnil sem se čez 30 minut, ko sta se mati in sin očitno prepirala ali kaj podobnega. Mama pobegne, prečka cesto in je povožena ter umre. Tudi Doggyja ni bilo več po 30 minutah. Nikoli več ga nisem videl.

Ker imam stalno službo v podjetju Thai legal & Associates Ltd v Pattayi, skrbim za okoli dvajset psov na dan. Pod oskrbo mislim na dajanje hrane in pijače, spremljanje zdravstvenega stanja v skupini, torej tudi redne obiske ambulante. V Ban Ampoe pse sterilizirajo, operirajo, če je treba itd. Delam tudi z majhno skupino navdušencev, ki so prav tako nori na pse kot jaz.

Zaradi velike količine psov je vsak dan kaj drugega. Pred kratkim se je pojavila bolezen psov, ki povzroča redčenje krvi, zato pazite, da ne izkrvavijo do smrti. Da jim pomagam preboleti to, jim zdaj dajem rezervna rebra za krepitev.

Na začetku je bilo intenzivno, ko je pes poginil ali izginil. Danes se tega lotevam nekoliko drugače, tudi zato, ker postaja normalno, da psov iz vaših krajev ni več. V Pattaya Nua, na primer, smo imeli v parku enajst kužkov; zdaj so ostali trije. Vsi psi imajo ime, ki jim ga dam jaz, seveda jih vse poznam in oni mene.

JB: Ko se s Falkom pripelješ v tempelj, ne more kar iz avta, dokler ga vsi psi ne pozdravijo. Dva psa, ki ju imam zdaj preko Falka, sta še divja, ko pride po treh mesecih.

– Kako financirate ta hobi, ki vam je ušel izpod nadzora?
„Zdaj sem star 65 let in zato prejemam nemško pokojnino, kar pa ni prav veliko zaradi mojih let v tujini. Moje pisarniško delo je pošteno plačano. Skupaj za pse porabim vsaj 75 odstotkov svojih prihodkov.

Poleg tega se tu in tam najdejo ljudje, ki imajo po svetu organizacije za tovrstne akcije. V zadnjem času me podpira fundacija iz Švice.

Dnevnik pišem tudi preko bloga http://falko-duwe.blogspot.com/. Posledično prihajajo tudi donacije.«

– Ali na tem področju dela več ljudi, kot ste vi?
»Kolikor vem, jih približno deset do dvanajst opravlja podobno delo. Starejša gospa, stara 69 let, gre vsak večer pobirat ostanke hrane iz restavracij.«

– Kaj je vaša največja želja?
Falko ima takoj pripravljen odgovor: 'Svojo parcelo z objektom, kjer lahko skrbim za pse, na primer na urgenci v bolnišnici. Poleg tega bi bilo fajn, če bi se dal urediti prevoz psov na primer na kliniko. Zdaj moram vprašati ljudi, kaj ni vedno enostavno. Sam imam moped, tako da se z njim ne da kaj dosti narediti.«

V Pattayi po Falkovi oceni živi najmanj deset tisoč potepuških psov. Obstaja celo pasji prijatelj, ki je v svoj dom sprejel okoli dvesto, da bi jim omogočil dostojno življenje. Falko se vozi naokoli z mopedom in ne more prepustiti psa, ki se zdi nezdrav, njegovi usodi. Če ljudje želijo podpreti Falka, so zelo dobrodošli. Telefonska številka znana uredništvu.