Vstati ob 6. uri, za Lung Addie ni težav. Ko se dan zbudi, je kot ponavadi že vstal iz postelje. Želi oditi ob 7. uri, ker bo dolga vožnja in se želi čim manj voziti v temi. Resnično ne bi bilo moteče, če bi morala biti v temi nekaj razdalje, saj bi bil Lung addie že na znanem ozemlju.
Lady Garmin je izračunala, da je do antenskega stebra 950 km. Kot optimist Lung Addie gleda na to kot: fuj, to pa ni niti 1000.... in če lahko vozim 850, da grem v Buriram, potem lahko vozim tudi 950, da grem domov iz Roi Eta…. Nazadnje, ko se poslovite od gostitelja in gospodinje, lahko odidete ob 07.30.
Proti Koratu in od tam proti Sari Buri in Bangkoku. Klasična cesta in zelo dobra avtocesta. Spet relativno malo prometa z relativno malo tovornega prometa. Zadeve lepo napredujejo, brez večjih zamud, če bo šlo tako naprej, bi lahko bil prihod domov okoli 19.00. ure, ni pa nujno, bomo videli. Edina negotovost je vedno Bangkok, ki ga morava obiskati okoli poldneva in tukaj nikoli ne veš, kaj bo in kaj bo.
Čez nekaj časa pa težave z avtom. Pljučni addie doživlja kratkotrajne padce napetosti. V avtomobilu za trenutek zmanjka elektrike in se nato spet prižge. To se zgodi nekajkrat zapored. Ker gre za bencinski motor, se to občuti takoj. Je pa zelo nov avto, ne stara razbitina, star komaj leto in pol in v začetku tega meseca na velikem servisu. Na naslednji večji bencinski črpalki se samo ustavite in poglejte, kaj bi lahko bilo narobe, ker Lung addieju ni prijetno. Recimo, da se motor popolnoma ustavi na desnem pasu avtoceste in ne morete zaviti, potem stojite tam čudovito in tudi nevarno, zato ne čakajte in čim prej poglejte, kaj bi lahko bilo.
Glede na moje skromno poznavanje avtomobilske tehnike, a dobro poznavanje vsega, kar zadeva elektriko, mi takoj pride na misel baterijski priključek. To je prva stvar, ki jo opazite, ko se ustavite na parkirišču prve bencinske črpalke. In ja, oba paketa baterij sta popolnoma ločena, tako da ju lahko ročno odstranite brez truda. Pozabil sem ga prižgati med zadnjim servisom, v glavni garaži znamke mojega avtomobila. Ne bi smelo biti, ampak tako pač je. Na srečo imam s seboj škatlo z orodjem in ustrezen ključ za privijanje obeh vijakov…. Problem rešen, nič več izpadov električne energije.
Bangkok sploh ne predstavlja problema. Lady Garmin me vodi po obvoznici z milino, kot da bi bila tu rojena. Tokrat ni večjih zamud, deluje zelo gladko.
Lung Addie doživi prvi dež, ko je že v Prachuap Khiri Khanu. Zelo močan dež zmanjša vidljivost do te mere, da je bolj priporočljivo narediti nepredviden postanek. Tajski vozniki imajo očitno boljši vid od voznikov Faranga in nočejo zmanjšati hitrosti ali celo prižgati luči, tudi v tem močnem dežju. Zato je pametno ostati na parkirišču, dokler naliv ne mine.
Po Prachuap Khiri Khanu se pojavijo prve plošče CHUMPHON-a in to je seveda lepo po tako dolgi vožnji... Lung addie pride na domača tla... skoraj smo tam, a še ne povsem. Še dobrih 200 km in lahko pozdravi Chibo in Joeja, svoja dva mačka. Joe, maček, mora spet imeti svoje muhe. Vedno ga ima, ko je Lung addie odsoten nekaj dni. Tedaj ga ne pogleda, kakor bi hotel reči: zakaj si me pustil tako dolgo samega? Po dveh dneh je konec in spet se obnaša normalno.
Ob 20.00. uri je prišlo sporočilo: »Prispem na cilj« in Lung Addie je stal, varen in zdrav, pred svojo hišo, pod svojim radioamaterskim antenskim stebrom, ker so to koordinate, ki jih je v GPS programiral kot »Dom«.
Imel sem dobro vožnjo, dolgo, a nikoli v nevarni prometni situaciji.
Po hladnem Changu poživljajoča prha….. paai nun….
Najlepša hvala Louisu in Moutjeju za lep in prijeten čas, ki ga je Lung addie preživel z njima.