Malo trpljenja na Tajskem

Kar se mi je pred kratkim zgodilo, spada pod rubriko manjše trpljenje. Ko je po natanko šestnajstih urah za nekaj časa prenehalo deževati, a elektrike še po šestih urah ni bilo, tako da si nisem uspel skuhati kave, sem moral za nekaj časa ven.

Peljal sem se v Pattayo in posnel nekaj slik ulic, kjer je bila voda visoka tudi do pol metra. Nato sem šel v veliko veleblagovnico, da bi spil skodelico kave. Poskušal sem zapreti ušesa pred zvočnim sistemom, dvajset jardov na moji levi, z uporabo njegovih polnih tri tisoč vatov, da bi zagotovil primerno glasbo v ozadju, in televizijo z velikim zaslonom, deset metrov na moji desni, s polno močjo, da bi zadržal strežno osebje. buden Kava je bila sicer dobra, zato sem naročil še eno skodelico.

Tik preden sem hotel vprašati za račun, sem nenadoma ugotovil, da je problem. Znoj strahu me je oblil. Moja denarnica je bila v rdeči jakni in ta rdeča jakna je visela čez stol v moji sobi. Z mano ni denarja. Kava je bila trideset bahtov za skodelico. Torej skupaj šestdeset bahtov. V torbi za čez ramo imam žep, kamor vedno hranim droben denar. Običajno hodim prazen naokoli s kovanci. Zdaj sem preštel in prišel do štiriintrideset bahtov. Ne dovolj. Ker denarni primanjkljaj odtegujejo od plače tajska prodajalke so grozne za stranke, ki ne plačujejo. Razumljivo. Poleg tega si ne morejo predstavljati, da premožni tujci nimajo denarja. Če bi jim lahko jasno povedal, da se bom vrnil čez pol ure, tega ne bi sprejeli, tudi če bi pustil potni list ali fotoaparat. Obupano sem se ozirala naokoli, ali ni slučajno mimo prišla kakšna znanka. Nanje naletiš povsod in vedno, le ne takrat, ko jih potrebuješ.

Tri mize stran je ves čas sedel še en tujec. Malce nenavaden človek, saj je štel velike kupe denarja, da bi jih lahko vsi videli. Najboljši način za zabijanje noža v hrbet. Stopil sem do njega in rekel v angleščini, te lahko nekaj vprašam. To je bilo dovoljeno. Vprašal sem ga, ali je prve pol ure še tu. Rekel je, verjetno ja. Razložil sem mu svojo težavo in ga vprašal, ali mi lahko posodi trideset bahtov. Vrnil bi ga v roku pol ure. Pripravljen sem mu pustiti svoj fotoaparat ali celo škatlo cigar kot zavarovanje. Bilo je človeško. Dal mi je trideset bahtov in zelo sem se mu zahvalil ter se olajšan vrnil domov.

Prosil sem za račun. Dobil sem ga in prebral: petinšestdeset bahtov. Šestdeset bahtov plus pet bahtov davka. Deklici sem dal svojih štiriinšestdeset bahtov in razložil, da mi manjka en baht, vendar se bom vrnil pozneje. Preštela je in spretno zaključila: to ni prav, en baht je premalo. Adamant. Znoj strahu se je vrnil. Na srečo je moj dobrotnik videl, da sem spet v težavah. Prišel je do moje mize in rešil zadevo.

Zapustil sem podjetje in se čim hitreje odpeljal domov. Čez pol ure sem bil nazaj, a moj filantrop je že izginil. Rekel mi je, da prihaja sem vsak dan, tako da bom šel jutri spet, a verjetno bo takrat že ubit. Ne bom pozabil njegovega zadnjega dejanja.