Na Tajskem doživiš vse (10)

Bralec bloga Frank Kramer je razmišljal o "svojem" vaškem življenju blizu Chiang Maia in zapisal svoje misli in spomine. To je njegova lepa zgodba, ki se konča melanholično.

Če želite svojo izkušnjo deliti tudi z nami in bralci spletnega dnevnika, pošljite svoje sporočilo, po možnosti s fotografijo, ki ste jo posneli sami, urednikom prek obrnite.

Razmišljanja o mojem vaškem življenju v Chiang Maiu

Pred leti sem živel sam v najeti hiši, ki jo je rezervirala ona in ki je bila zasnovana tako, da bi preživel 4 mesece s to ljubljeno osebo, zaradi razmerja, ki je šlo narobe na tajski način. Ljubezenska zgodba oziroma njen prezgodnji konec (poznal sem jo 2 tedna s prejšnjega potovanja) me je prizadela, vendar mi je dala veliko lepega.

Majhna skupina hiš na zelo prostornem in lepem vrtu zelo prijetne tajske družine, kjer sem ostal 5 mesece takrat in naslednjih 4 let. Majhna staromodna vas blizu Chiang Maia mi je dala toplo mesto v tej skupnosti. Vpadljivega videza sem z 1.96 višine in 140 kilogrami in tam živeč kot samski moški sem bil tudi hrana vaškim tračem. Nekaj ​​drugih Farangov tam ni postalo priljubljenih.

Moja izjemno prijazna in skrbna gospodinja me je vpletla v vaške zadeve. Na primer, v 3 tednih je bila velika zabava v templju, 150 metrov od našega vrta. Potegnila me je zraven, lepa najstarejša hči me je opozorila, da česa belega ni obvezno, se pa spodobi. Zdaj sem prvič videl, kako taka skupnost deluje. Vzdušje, gneča, vse jedi. Bogati in revni.

Med mano in templjem je osnovna šola in kmalu me je veliko teh otrok poznalo. Poklicali so moje ime in nato poskušali z menoj vaditi angleščino. In naučil sem jih nekaj neverbalnih šal, kot je žvižganje na prste itd. Na tej zabavi sem videl veliko znanih obrazov in videl sem, da so bili otroci dveh najvišjih razredov osnovne šole zaposleni s pospravljanjem in, zelo moderno, ločeno in odlaga smeti. Sedaj imam gostinske izkušnje že od nekdaj in sem navajen dela opraviti, tako da sem kmalu hodil s skupino šolarjev, spretno in hitro pospravljal mize in pospravljal.

Vaški starejši so imeli najprej najraje, da sem poleg njih na odru sedela na pravem stolu. Navsezadnje sem bil še vedno skoraj neznan gost in star okoli 60. A takrat je bil moj trud očitno zelo cenjen. Ljudje so začeli spraševati mojo stanodajalko, ki mi je povedala, da sem se v enem tednu izkazala za dobro varuško za njeno težavno vnukinjo. Videl sem, da so me ljudje mimogrede ogovarjali. In tako se v vasi kmalu nisem mogel več zmotiti. Očitno sem osvojil točke. Celo na tedenski tržnici je bilo nekaj dam, ki so vedno zaposlene v templju, ki so me vedno predstavile drugim damam, ki me še niso poznale. In vedno me je zelo motil Jai Dee, dobro srce.

Zdaj, z nizozemskega vidika, mislim, da moj skromni trud in prispevek nista nič več kot normalna, vendar mi je nagrada v vseh teh letih dala veliko. Skoraj vsi me pozdravijo, ko kolesarim skozi vas. Sosedje mi na jutranjem sprehodu pogosto podarijo sadje s svojega vrta. Nekaj ​​res starih jagod, ob katerih včasih sedim na vaškem trgu v senci drevesa Bodhi, me včasih ljubeče držim za roko in se igram z dlačicami na roki. Da bi potem govoril o meni z drugimi ženskami, ne razumem niti besede. In najstarejši prebivalec vasi, gospa okoli 100 let, pravi lik, h kateremu mladi hodijo po nasvet. Gospa z veliko humorja, ko sem se ji uradno predstavila, je imela pravnukinjo, ki je prišla od kilometrov daleč prevajat.

Bolj ali manj je imela to povedati; Poročen sem bil 3-krat in imel tudi 2 ljubimca, vsi mrtvi. Vseeno se ti ni treba tako spogledovati z menoj, ne zardevam več, ker tega ne začnem več. Raje bi se potrudil z mojo pravnukinjo. Dobro ti bo. Najslajša pravnukinja ni vedela, kje iskati sram, medtem ko je morala prevajati. Jo pa še danes lahko pokličem, da morebiti kaj prevede ali posreduje.

Eden od čudovito prijaznih ljudi tam, sosed čez cesto in pravi prijatelj, Som, ima majhno preprosto trgovinico. Različne vrste riža, hrana za hišne živali, jajca. In zjutraj, pred šolo, lahko šolarji tam kupijo instant rezance za 5 ali 10 kopeli ali nekaj z jajci, ocvrtimi v voku z rižem à la minute. Lepo, da jim Som pusti, da si ga pripravijo sami, tako se učijo, bilo pa je tudi nekaj lepih domišljijskih pripravkov. Kot dve jajci skupaj, pol omlete in pol ocvrtega jajca. Otrokom je to fascinantno, še posebej fantom, saj se punčke naučijo kuhati doma, pogosto pa tudi ne.

Som je pravi budist, srček z ogromno toplega srca za vse ljudi. Ko je njen rojstni dan, dan prej na ulici piše, da lahko vsi brezplačno jedo in/ali nakupujejo na njen rojstni dan. »Pogostil te bom!« pravi Som. Nekaj, kar se na Tajskem ne uporablja, kolikor vem. Obstaja vedro za darila odraslih za dober namen, bolnišnica v Kambodži. Ob teh rojstnih dnevih sem pravočasno tam, da pomagam, saj pride cela osnovna šola zajtrkovat brezplačno, tudi večina učiteljev. Težava je v tem, da se šola začne eno uro pozno. 68 x Mama rezancev, 34 porcij ocvrtih jajc z rižem in 5 sendvičev s sirom je šlo skozi vrata. Po enournem pospravljanju dobim kavo. Nato se je ustavila skupina z 8 čistilkami ulic iz Kambodže, ki so imeli tudi brezplačen zajtrk. Nima pojma, koliko stane vsota, vendar jo zelo veseli in ponosno je povedala, da je za to bolnišnico zbrala 770 bahtov. Potem sem nekaj naredil glede tega.

Tam v tisti vasi sem imel srečo. Tesno povezana skupnost, ljudje, ki tam živijo že dolgo. Osupljivo je tudi, da redke, izrazito premožne družine pogosto skromno sodelujejo pri najrazličnejših dejavnostih. Če kdaj kaj povem o tem na Nizozemskem, pogosto slišim v odgovoru, da vsi lovijo moj denar, a na žalost pesimističnih gledalcev nikoli niso opazili ničesar.
In v tem trenutku krize in omejitev sem zelo žalostna, sploh ko to pišem, nekaj časa me ne bo zraven. Pogrešam 'mojo vas', prijatelje in Tajsko.