Ugrabljeno iz življenja Isana (konec 7. dela)

Kaj takšen izseljenec počne tam v Isaanu? Nobenih rojakov, niti evropskih kultur. Brez kavarn, brez zahodnjaških restavracij. Brez zabave. No, Inkvizitor si je izbral to življenje in mu sploh ni dolgčas. Dnevno, vzeto iz življenja za en teden. V Isanu.

Nedelja

Čeprav večina domačinov nima tedenskega urnika, jih je nekaj. Učiteljsko osebje, ljudje v državnih službah, kot so občina, provinca, pošta. Nedelje imajo proste. Inkvizitor ve, da so ljudje v državni službi preprosto morali 'kupiti' to mesto. Tudi za veliko denarja, nekatere družine so zaradi tega močno zadolžene. Ampak to je doživljenjska služba. Ali morate biti sposobni predložiti potrebne diplome za izobraževanje in administrativna dela, vendar to ni potrebno za vzdrževalce, vrtnarje itd.

Toda nedelja je običajno živahen dan v tukajšnji trgovini.

Zdaj sta De Inquisitor in eega naredila trgovino zelo prijetno - po nasvetu gospe De Inquisitor še vedno poskuša razumeti to družbo in še vedno ne razume veliko o njej, zato se zanaša na nasvet strokovnjaka.

Notranjost trgovine je urejena po načelu 'sedem/enajst'. Ljubi ljudi tukaj. Tudi zelo široka ponudba in vedno zadostna zaloga vsega - za razliko od dveh starejših domačih trgovin v vasi. Poleg tega smo v vas pripeljali nove produkte, za katere so se včasih ljudje morali voziti v šest kilometrov oddaljeno mesto - nekaj najbolj sovražijo, brez vozniškega dovoljenja in pogosto policijske kontrole, še več, zdaj si policija upa preverjati tudi vožnjo pod vplivom alkohola - vsi so v grehu.

Manjka le klimatska naprava, ki so jo zamenjale manj potratne . Toda na drugi strani je instalacija karaok. Nekaj, kar Inkvizitorju ni všeč, a se večini zdi neizmerno prijetno. Tu je tudi televizijski zaslon – na katerega je De Inquisitor po enem tednu zavrnil veto: samo šport, nič več mil.

Ali je na ulični strani prijetna pokrita terasa brez sonca. Z rastlinami, stoli in klopmi ter, na kar Inkvizitor vedno znova opozarja, s koši za smeti.

Ob trgovini je postavljena bambusova sala, obdana z zelenim paravanom grmovnic, rož, bananovcev itd. – izjemno priljubljena. Tudi ko nihče ne sedi tam, ker takrat pogosto zadremajo, polna pijača in voilà, ura okrevanja. In potem z veseljem nadaljuje s pitjem.

Tako je trgovina postala edino sredstvo zabave, ne le za svojo vas, ampak tudi za pet okoliških vasi. In ti ljudje, ki imajo majhen fiksni dohodek, vedno padejo navzdol, kadar koli lahko. Poleg tega pritegnejo manj premožne, ki se vedno pojavijo, ko je nekaj gostov. V upanju, da boste uživali v .

In vedno je tako. Ljudje tukaj delijo vse. In z veseljem plačajo za manj srečne. Če imajo dvesto bahtov za porabiti, umrejo. Če imajo tisoč bahtov za utopitev, bodo. In če se zgodi, da nihče nima več denarja, gredo , po knjigi.

In brez izjeme se povrne ob koncu meseca.

To se pogosto začne v soboto, pozno popoldne in na zabavo. Dokler se denar ne porabi, včasih lahko gre krepko čez polnoč, včasih že posedajo brez denarja.

A brez izjeme pridejo v nedeljo.

Včasih si upajo ustaliti zjutraj, a na srečo ne to nedeljo. Tja pridejo šele okoli druge ure popoldne. Ker je tu še boks, , v živo na televiziji. Neverjetno, kako sočustvujejo s tem, veliko hujše kot takrat, ko Inkvizitor kriči svojo znanost na nogometu.

In stave, o fant. Čeprav za majhne zneske, od deset do dvajset bahtov, nekaj tistih, ki si upajo iti višje, De Inquisitor kmalu pokliče k redu. In vsakič se najde veliki zmagovalec - ki ne more oditi, ne da bi svoj dobitek pretvoril v pivo. Lepo, tudi dober posel za trgovino. Inkvizitorja radi premamijo, da bi stavil. Že poznajo ga, bolje kot Inkvizitor pozna samega sebe. Ker sprva vedno zavrača - "Ne igram iger na srečo". Po četrti steklenici medvedka Changa se veselo pridruži….

Inkvizitor se je sčasoma naučil tudi deliti bogastvo. Veliko lepše kot 'vsak zase'. Kaj ima veze, da ima v nedeljo račun za tisoč ali več bahtov? V njegovem prejšnjem življenju v Pattayi je nočni izlet stal več tisočakov. Tu ne dobi samo zabave, ampak tudi prijateljstva brez nagajanja, če mu je dovolj, izgine po isansko, torej brez besed, drugi dan pa ga nihče ne nadleguje in se ga loteva.

Nedelja je torej dan za pivo. In ja, včasih že pozno zjutraj. Inkvizitor poskuša vedno nekoliko nadzorovati svojo porabo, a do polnoči je pipa zunaj. In včasih mora ostati malo bolj priseben. Ko je žejno razpoložena tudi ljubezen njegovega življenja. Ker nekdo mora urejati finance.

V nedeljo zvečer ni določenega rituala pred spanjem. Psi to očitno že vedo in ne pridejo po hrano, že cel dan grebejo, ker seveda ni Tajca, ki pije brez hrane. Blagajna se ob takih večerih ne dela, to se prestavi na ponedeljek.

Skupno tuširanje je običajno nekoliko bolj razposajeno kot ob delavnikih, knjige ne iznesejo zaradi druge zabave.

Kdor že en teden spremlja ta blog, ve, da izseljencu v Isaanu ni dolgčas. Ker se vsak dan nekaj zgodi, tako da v življenju ni ustaljenega vzorca. Da izseljencu ni nujno, da živi primitivno. Da izseljenec v Isaanu ne postane osamljen, poleg tega obstajajo redna potovanja v bolj zahodno usmerjene turistične točke. Da lahko razumno sprejmeš to čudno kulturo družine, denarnih zadev, ... in jo celo prilagodiš normam in vrednotam, v katerih smo odraščali, ne da bi zmotili harmonijo. In da lahko zgradiš odnos brez nezaupanja, z veliko ljubezni in medsebojnega spoštovanja.

Inkvizitor je zadovoljen človek.