Isaan se vrne v življenje

Konec septembra se končuje deževna sezona. Tri mesece je narava opravljala svoje delo, dež in sonce sta omogočila, da so se mladi riževi poganjki razvili v pridelek, primeren za žetev. Ni še čisto tam, a ljudje postajajo nestrpni. 

Regija je padla v nekakšen poletni spanec. Budistični postni čas, trimesečno obdobje varčevanja, je poskrbelo, da je bilo zabave še manj. Tambunov skorajda ni, razen smrti, nobene velike veselice. Malo glasbe je slišati, tukajšnji ljudje cenijo to obdobje - razen razvpitih bratov pivcev, ki so se še naprej zbirali v hiši dedka Sida. Nekaj ​​stanovanj je bilo obnovljenih, novogradenj v vasi pa letos ni bilo. Torej spet manj dohodka za mnoge, tako da so se tudi zadnji mlajši možje in ženske, ki bi sicer ostali na vasi, zdaj odselili v velika mesta, da poberejo nekaj dohodka.

Toda Inkvizitor opazi nervozo. Ljudje se spet zberejo, se pogovarjajo o rižu, dežju, kako bodo ravnali s pridelkom. Čudno, saj De Inquisitor vsako leto misli isto. Polja se dnevno preverjajo. Ponovno se začenjajo tudi komunalna dela, številne ceste je treba popraviti zaradi škode deževnega obdobja. Rdeče zemeljske ceste, po katerih se težko pelješ. Liefje-sweet bobna tudi De Inquisitorja, navsezadnje misli, da ima dovolj časa.

In tam je, čepi na svojem Thaisu in razbija balvane v kamne, ki so položeni v globoke jame in udarjeni. Vse poteka ročno, vendar je na delu več kot trideset ljudi, družabno delo je pomembno za občutek povezanosti, skoraj vsaka družina ima koga delegiranega. Tudi menihi iz tamkajšnjega templja so pridni, bolj aktivni so od nas. Ker je pravzaprav lepo delo, veliko zabave, veliko smeha, počasi, dovolj ljudi.

V povratku gremo do templja, kjer je treba očistiti žlebove. In De Inquisitor skoči na vagon: ali si lahko potem izposodi gradbeni oder, da si lahko sam očisti odtoke? Tukaj ne gre tako. Naslednje jutro je polovica druščine pred vrati, žlebovi so očiščeni v eni uri…. Lepo ni to.

De grootste boer van het dorp, met vele rai’s rijst, heeft reeds een oogstmachine laten afkomen. Die hij huurt, te duur om zelf aan te schaffen, zelfs al zou hij nadien deze machine kunnen doorverhuren aan de kleinere boeren. Het ding staat voorlopig te niksen midden op straat, ’s nachts moet je goed uitkijken, er is al een motorfietser tegen aan gereden. Hij huurt dat nu reeds zodat hij niet moet wachten wanneer zijn halmen geel geworden zijn, want er is altijd risico dat er late buiten vallen, nefast voor de rijpe korrels. De anderen kijken hun gereedschappen na, scherpen sikkels, messen, … . Ze versnijden massaal bamboe in kleine reepjes zodat dit als touwtje kan gebruikt worden om de rijsthalmen te bundelen en om de zakken voor de korrels af te binden.

Dedek Saam že žanje. Njegov riž je zrel, ker je pred približno štirimi meseci prvi posadil. In medsebojna storitev se začne znova. Ducat sosedov, prijateljev in sorodnikov se skloni in srpa, naredi snop in ga odloži. Tudi v upanju, da ne bo preveč dežja. Ti svežnji se nato znova zberejo, ročno potiskan majhen traktor s tovorno ploščadjo nato drvi za množico ljudi. Svežnje pripeljejo na osrednje mesto, majhna polja dedka Saama so raztresena po vasi.

Nato mora najeti stroj, ki ločuje zrna od stebel, kar je De Inquisitor zelo rad, saj je prašno, zato občasno potrebuje pivo. To zagotovi zadevni kmet, skupaj z lao kao in ledenimi kockami. A to rada počneta, prav nič ne moti, ker .

In nekje, ne da bi o tem govorili, vedo, da se v trgovini nekaj pripravlja, tako kot prejšnja leta. Ko pride riž, organiziramo zabavo. Brez menihov ali česar koli. Je stvar, ki jo navdihuje farang. Ponudimo odojka, lepo pečenega na odprtem ognju. Škatla lao kao, dve škatli Chang. Zastonj v flamščini. V zahvalo strankam, ker je žetev riža pravi čas za trgovino. In po navadi se zbere okoli deset ljudi, tradicionalno jih moramo okoli polnoči pustiti na terasi trgovine, pri zaprtih polknih, pustimo pa prižgano luč. Ljubica vedno ve, ob kateri uri gredo potem domov, pogosto več kot dve uri kasneje, in glasno tulijo v noč.

Ampak obstaja še več. Ko se žetev začne množično, bodo družine zbrale svoje delavke in delavke. Ki potem preprosto pustijo službo, v Bangkoku ali kjer koli, in pridejo. Upam, da tudi s polnimi žepi denarja. Ali je mogoče odplačati dolgove, kupiti nove stvari, opraviti potrebna popravila. Predvsem pa organiziranje tambunov. Skrajni čas je, da zaprosite za dobro karmo, dobro zdravje, finančno blaginjo. A osnovna ideja je, da bodo ljudje spet skupaj, otroci bodo spet videli svoje starše, babice in dedki bodo za nekaj časa razbremenjeni varstva otrok, veselja bo veliko, hrane in pijače bo na mizi veliko. To dela ljudi živčno-srečne.

Inkvizitor zdaj razume veliko več stvari kot prej. Ko se je razjezil, ko so delavci, ki so polagali nova tla v njegovi hiši v Pattayi, preprosto prišli in rekli, da bodo nehali. Kaj se je ponovilo pri gradnji hiše tukaj na vasi, krpa ! Nič več delovnih ljudi, riž je bil na prvem mestu.

Liefje-sweet je zdaj nemogoče pobegniti s palicami, trgovina mora ostati odprta. Za denar? Seveda igra svojo vlogo, a ona na to gleda bolj kot na storitev – ljudje zdaj potrebujejo stvari, ki jih imamo na zalogi, ne smemo jih pustiti na cedilu, je njena zgodba. Poleg tega rada pride mimo ljudi, vedno poklepeta, vedno je vesela. Običajno zvečer, ko pridejo s podeželja, poklepetajo ob okrepčilu, če so preutrujeni za kuhanje, je sladko.

Da, Inkvizitor začenja svoj četrti letnik Isaana in se uvaja v ritem tukajšnjega življenja.