Hobi kot vsak drug....

Eden od drugih blogerjev na Thailandblogu me je po objavljenem 'intervjuju' z vašim služabnikom ob 10-letnici Thailandbloga prosil, naj mi 'pokažem nekaj svojega slikarstva', ki sem ga imenoval 'nov hobi', odkar živim v Tajska . 

Po nekaj prepričevanja sem mu poslala nekaj slik in od takrat me je na blogu nagovarjal o moji 'umetniški' produkciji, samo zato, da bi pokazal, da poleg obiska tradicionalne pivnice obstaja tudi masažni salon ali pa npr. opazovanje ptic, ker je praksa opazovanja ptic, obstajajo tudi druge možnosti za sprostitev na Tajskem….

Če sem zelo iskren, moram priznati, da slikanje ni ravno nov hobi. Kot mlad sem bil pogosto doma in sem se ukvarjal z barvami za plakate ali pa sem delal domače stripe. Dejstvo, da sem se občasno, v pomanjkanju risalnega papirja, prepuščala svojim umetniškim željam na stenah in tapetah, je bilo v mojih očeh le dokaz nebrzdanih umetniških ambicij ... Moji daljnovidni starši so z vso svojo modrostjo mislili, da bo ves ta ustvarjalni gon lahko je povsem mogoče poslati. Tako sem nekaj let sredo popoldan in soboto dopoldne preživljala na Zavodu za ustvarjalno vzgojo v domačem kraju. To res ni bila izguba mojega časa in globoko sem hvaležen nekaterim takratnim učiteljem, da so svoje znanje delili s tako samozavestnim nesramnikom, kot je vaš služabnik.

Še posebej se s hvaležnostjo spominjam kiparja Paula Verbeecka, ki me je s poskusi in napakami naučil več kot le brskanja s kepo surove gline, in vsekakor tudi Huga Heyrmana, ki je bil, kot sem ugotovil šele veliko pozneje, eden najpomembnejših hiperrealističnih slikarjev svoje generacije je bil v Belgiji in bo opravil pionirsko delo na področju novomedijske umetnosti. Ne samo, da so me naučili umetnosti opazovanja, ampak so tudi poudarili pomen tehničnega znanja. Zaradi te osnovne izobrazbe sem kasneje obiskoval umetniške šole v Turnhoutu, kjer sem se dodatno usposabljal pri nepozabnih učiteljih, kot sta Cyriel Van Den Heuvel in Eddy Geerinckx iz 'Creative Factory'. Mimogrede, slednje mi je zagotovilo, da bom nekaj let - in to ne neopaženo - preživel pri risankah, a to je povsem druga zgodba ...

Ko je poklicno in vedno rastoče družinsko življenje postajalo vse pomembnejše, se je moja umetniška želja po ustvarjanju sorazmerno in razumljivo zmanjšala. Moral sem postaviti druge prioritete, kajne…. Na risalne škatle in oglje se je začelo nabirati vedno več prahu in tube barv so počasi, a vztrajno okamenele nekje globoko v globinah kakšne kleti ali podstrešne sobe… Le nekaj let pred odhodom na Tajsko, nekje okrog leta 2010, sem nenadoma ponovno pridobite okus z impulzivnim nakupom ogromnega studijskega stojala. Po dolgem premisleku sem se odločila, da ne bom več delala z oljno barvo, ampak z akrilno barvo. Akril se suši veliko hitreje kot oljna barva, zato ste samodejno dolžni delati hitreje. Izziv, ki mi je všeč… Dejstvo, ki sem ga kasneje morala upoštevati na Tajskem, saj so visoke temperature, predvsem pri slikanju 'al fresco', hitro naredile svoje pri uporabnosti barve... Kolikokrat, kolikor kanček barve na moji paleti, ki se je v hipu spremenila v nekakšen plastelin, sploh ne morem več prešteti na prste dveh rok.

Ko sem začel uporabljati prostorno verando v naši hiši v Satueku kot studio, sem najprej kupil potrebne ventilatorje, da sem ta proces usmeril v pravo smer. Hitro sušenje barve je medtem poskrbelo tudi za to, da se je moj povprečni delovni čas bistveno skrajšal, običajno so moje slike dokončane v manj kot enem dnevu. Na srečo sem med najino selitvijo poskrbel za vse potrebne previdnostne ukrepe in v posodo za premikanje poleg številnih raztegnjenih praznih platen dal veliko barv, lopatic in kakovostnih čopičev. To se je izkazalo za pametno potezo, saj tukaj v Isaanu skorajda ni najti spodobnega slikarskega materiala in tudi v Bangkoku lahko na prste ene roke zlahka prešteješ specializirane trgovine za pleskarje. Mimogrede, na Tajskem se nisem omejil na platno.

Naš dom, Baan Rim Menaam ali Riverside, se nahaja na bregovih reke Mun in na vhodu sem naslikal dve veliki freski, kjer me je navdihnil spektakel sonca, ki vzhaja in zahaja nad reko…. Čeprav sem prej slikala predvsem ženske portrete, me bogate pokrajine in kulture Tajske in s tem celotne jugovzhodne Azije vedno bolj navdušujejo in izzivajo. Ko to pišem me spet začnejo srbeti prsti. Komaj čakam, da raztegnem novo platno….