Jezuiti v Siamu: 1687
Za svojo disertacijo sem spet delal v univerzitetni knjižnici v Amsterdamu, ko mi je oči padle na zelo zanimiv naslov zelo stare knjige za obiskovalce Tajske:
VOYAGE DE SIAM DES PERES JESUITES, Envoyés par le Roy […] z astronomskimi opazovanji ter fizikalnimi, geografskimi, hidrografskimi in zgodovinskimi opazovanji. Amsterdam, 1687.
Seveda sem se moral sam o tem seznaniti in dal sem knjigo izkopati iz posebnih zbirk in jo dati na vpogled. Tako stare knjige seveda ne smete vzeti s seboj domov, če le zato, da se izognete skušnjavi, da bi iz knjige izrezali gravure, jih uokvirili in prodali posamično v Oudemanhuispoortu!
Knjigo je napisal eden od potepuških očetov Guy Tachart in opisuje potovanje, ki ga družba opravi v imenu Sončnega kralja iz Bresta prek Rta dobrega upanja in Bantama (Java) do takratne prestolnice Siama, ki po po njem nosi ime Crung Si Aya Tha Ya. To nas pripelje nazaj na poznano ozemlje. V tej prestolnici imajo opraviti s Portugalcem Constantinom Phaulkonom na siamskem dvoru, ki je delal za takratnega kralja in imel bolj ali manj položaj predsednika vlade, torej zelo močnega človeka. Očetje so kmalu ugotovili, da ne bodo mogli veliko doseči in so se zadovoljili s tem, da so imeli oči in ušesa zaposlene ter izvedeli čim več o morali, navadah in verskih pogledih Siamcev. Guy o tem podrobno poroča in zabavno je brati, kakšna opažanja so podali, zlasti na področju vere. Tukaj je nekaj pomembnih objav o tem.
Po Guyju kaže njihova vera toliko podobnosti s katoliško vero (seveda edino pravo vero zanj in njegove kolege očete), da je skoraj neizogibno, da je bil evangelij že davno razodet tudi Siamcem, a da je bil sčasoma spremenjen in pokvarjen zaradi nevednosti in njihovih duhovnikov. Lep primer starodavne jezuitske spreobrnitve in inkorporacije!
Siamci verjamejo v Boga, ki je popolno bitje, sestavljeno iz telesa in duha, ki pomaga ljudem tako, da jim daje zakone, jim kaže, kako pravilno živeti, jih uči prave vere in jih uči potrebne znanosti. Guy tudi ugotavlja, da Siamcev pravzaprav ne zanima nobena znanost in da jih le zanima, kaj jim bo prinesla prihodnost: v ta namen se posvetujejo z astrologi in izvajajo vse vrste drugih oblik vraževerja.
Cerkev svetega rožnega venca na bregu reke Chao Phraya v Bangkoku (1887) – (Wild Alaska Ken / Shutterstock.com)
Sreča njihovega Boga je popolna šele, ko umre, ne da bi se ponovno rodil, saj takrat ni več predmet nesreče in bede. Ljudje lahko postanejo tudi Bog, vendar šele po precejšnjem času, ker morajo najprej doseči popolno krepost. Zdaj je jasno, da Guy govori o Budi, a nenavadno je, da se to ime ne pojavi v celotni knjigi! Zagonetna opustitev ali pa se za tem skriva jezuitski trik?
Po Guyju kličejo svojega boga Sommonokhodom, in pove nekaj zanimivih stvari o tem liku, vendar bi šlo tukaj predaleč. Pojasnjuje, zakaj se krščanstvo najverjetneje ne bo moglo uveljaviti v tej državi: Sijamci se gnusijo Kristusovemu križu, ker če bi bil Kristus pravičen, bi ga njegova pravičnost in dobrota obvarovala pred to strašno kaznijo, ki jo je doletela. in pred bes njegovih sovražnikov.
Sijamci verjamejo, da nebo in zemlja nista bila ustvarjena, ampak obstajata večno in jima ne bo konca. Zemlja je ravna in kvadratna, plava na oceanu in je obdana z izjemno močnim in čudovito visokim zidom. Obstajata nebesa in pekel, ki služita kot začasna nagrada ali kazen za bitja, ki so si to zaslužila, dokler se ponovno ne reinkarnirajo. Njihovi duhovniki veljajo za prave posnemovalce Boga, ki nimajo veliko opraviti s svetom. Nikoli ne pozdravijo laika, tudi samega kralja ne. Glavne zapovedi za laike so:
- čaščenje Boga in njegove Besede ter njegovih duhovnikov in redovnikov;
- ne kradi;
- ne laganje in goljufanje;
- ne pitje alkohola;
- ne ubijati živih bitij (ljudi in živali);
- ne prešuštvovati;
- post ob praznikih;
- tiste dni ne dela.
Če ta seznam primerjate z desetimi zapovedmi, presenetljivo zgrešite zapoved o spoštovanju očeta in matere, ki je v tajski kulturi trdno načelo. Sicer pa je precej podoben, razen alkohola seveda. To je tudi očitno, saj velika večina teh zapovedi izhaja iz dejstva, da je človek družbeno bitje, čreda s pripadajočo moralo. Ne potrebujete boga, da bi to izumil in predpisal.
Še bolj zabavno kot samo gledati na drugo kulturo skozi lastna očala je gledati na drugo kulturo skozi oči nekoga iz druge kulture in/ali popolnoma drugega časa (kar je skorajda isto)!
– Ponovno objavljena objavat -
Hvala, da si delil svojo najdbo, Piet. Zelo zanimivo! Ali ni knjižnica digitalizirala besedila takšne knjige, da bi bila širše dostopna?
Knjiga je res digitalizirana in je brezplačno na voljo na https://books.google.be/books?id=vZMOAAAAQAAJ&printsec=frontcover&hl=nl&source=gbs_ge_summary_r&cad=0#v=onepage&q&f=false
Nizozemski prevod knjige je na voljo na: https://goo.gl/3X7CYJ
Zanimiv članek! Nekaj dodatkov.
Constantin Phaulkon je bil Grk in ne Portugalec. Usmrčen je bil skupaj s svojimi privrženci in siamskim prestolonaslednikom junija 1688, ko je njegov pokrovitelj kralj Narai umiral. Nasledstvo prestola v Siamu je bilo pogosto krvavo.
To je rekel Abbé de Choisy, ki je bil del diplomatskega obiska v Siamu leta 1685, o Phaulkonu (iz: Mémoires pour servir à l'histoire de Louis XIV, 1983:150) [
»Bil je eden tistih na svetu, ki imajo največ duhovitosti, liberalnosti, veličastnosti, neustrašnosti in je bil poln odličnih projektov, toda morda je le želel imeti francoske čete, da bi poskusil postati kralj po njegovi smrti. gospodarja, kar je videl kot neizbežno. Bil je ponosen, krut, neusmiljen in z neupravičenimi ambicijami. Podpiral je krščansko vero, ker je lahko podpirala njega; vendar mu nikoli ne bi zaupal v stvareh, v katere ni vpleten njegov lastni napredek.
Sommonokhodom je najverjetneje pokvarjenost Sramanana Gautame ('Asketski Gautama'). Buda ima veliko imen. V sedemnajstem stoletju beseda 'budizem' še ni dosegla Evrope. V tajščini se Buda seveda imenuje phráphoéttáchâo.
Skoraj vsi evropski popotniki tistega časa so mislili, da je Buda bog. Čeprav si lahko o tem kaj predstavljate ob površnem pregledu, to ne govori v prid pronicljivosti, temeljitosti in intelektualnih sposobnosti teh jezuitov. Nedvomno se je Siamcem krščanska vera zdela enako vraževerna, pri čemer so imeli prav.
'Jezuitski trik' je pejorativen izraz, ki so ga njihovi nasprotniki uporabljali za spretnost, ki jo je moral razpadli red izkazati, da bi razglasil tisto, kar so videli kot iskreno resnico, ki ni bila v skladu s (takratnim) Rimsko pravoslavna tiranija, preprosto zato, da bi se izognili hudi cenzuri in represiji. Ta izraz je bil uporabljen tudi v članku na blogu za neupravičeno sumničenje, ker, kot je že navedel Tino Kuis:
V 'Buddhism and Science: A Guide for the Perplexed', University of Chicago Press, 2009, avtor Donald S. Lopez Jr. je takole: "Oče Tachard ima to povedati o Budi, ki ga imenuje Sommonokhodom, njegov prevod tajske izgovorjave Budovega epiteta, Śramaņa Gautama, asket Gautama:" (Naslednji angleški citat približno ustreza francoska spletna različica obravnavanega jezuitskega poročila, ki jo je povezal 'Marc'.)
Prečrkovanje 'Gautama' (polni sanskrt: Siddhārtha Gautama ali pali: Siddhattha Gotama) je sodobnejše od 'khodom', vendar zagotovo za neangleško govoreče vodi do izgovorjave tega osebnega imena, ki je manj podobna tajščini. Ker je v budističnem učenju več Bud, je bilo naravno, da je jezuit najbolj znanega, ki ga poveličujejo kot kvazi božanstvo, omenil z njegovim osebnim imenom in (iz vljudnosti ali da bi ga razlikoval od morebitnih soimenjakov) z enim od njegovih nazivov. . Čeprav ima Nova zaveza samo enega Odrešenika, ga objektiven in zavestni Marsovac, ki nikoli ni slišal za izraz »krščanstvo«, ne bi opisal kot »Kristus«, ampak preprosto kot »Gospod Jezus«.
Hvala za dodatek Tino. Konstantin Phaulkon je bil res Grk. Njegovo ime v grščini je Κωσταντής Γεράκης ali Konstantinos Gerakis. Gerakis v angleščini pomeni sokol in zato v nizozemščini sokol. Nikoli nisem razumel, zakaj so njegovo grško ime v Siamu prevedli v angleščino.
Opravičujemo se za nepravilen prevod grškega imena Constantine Phaulkon, moralo bi biti Κωνσταντῖνος Γεράκης. Mimogrede, kralj Narai je podelil Konstantinu Phaulkonu naslov Chao Phraya Wichayen (เจ้าพระยาวิชาเยนทร์).
ta članek je padel z neba, da bi ostal v stilu. Zaposlen sem z zbiranjem gradiva o mestu krščanstva v Nepalu. Vem, da so jezuiti veliko naredili okoli potresa leta 2015, a da so nekatera protestantska gibanja zelo vztrajna pri oznanjanju svoje vizije. Izkusite sami. Vse informacije dobrodošle.
Hvala za delitev, vedno je lepo videti drugačen pogled na državo. Hvala tudi Tinu za nadaljnje komentarje.
Zdaj, ko je Phaulkon imel ženo z mešano portugalsko krvjo Marijo Guyomar de Pinha, je po smrti njenega moža postala sužnja v kraljevi kuhinji. Njen vpliv na tajsko kuhinjo je ogromen, saj so skoraj vse tajske tradicionalne sladice portugalskega izvora in jih je uvedla ona.
Ali niso ti misijonarji ustanovili tudi KRK v Ayutthayi? Sveti Jožef?
Za ljudi, ki jih zanima zgodovina Siama, je pri založbi White Lotus, ki se nahaja v Hua Yaiju, izšlo veliko ponatisov zanimivih knjig o Siamu, ki so pogosto prevedene tudi v angleščino.
Knjige v prevodu, ki jih je izdal Beli lotos, so med drugim tudi moje delo.
Da ostanete pri dobrem razpoloženju, lahko v enem od teh angleških prevodov najdete še en radoveden krščanski pogled na državo: Opis tajskega kraljestva ali Siama. Tajska pod kraljem Mongkutom, monsinjor Jean-Baptiste Pallegoix, objavljeno leta 1854. To je najboljši opis običajev in običajev v Siamu pred prihodom velike modernizacije pod vodstvom kralja Chulalongkorna.
F. H. Turpin, Zgodovina kraljestva Siama do leta 1770, objavljena leta 1771, je še en pomemben opis zgodnje zgodovine – seveda v našem zahodnem dojemanju.
G. F. de Marini in njegov Nov in zanimiv opis Laoškega kraljestva, še en misijonar, je bil objavljen leta 1663. Gre tudi za talapoje ali menihe in jezik.
Izčrpen opis Isana je od Etienne Aymonier, Isan Travels. Gospodarstvo severovzhodne Tajske v letih 1883-1884, prvič objavljeno leta 1895 in 1872 z več deset zelo podrobnimi zemljevidi in imeni krajev.
Fascinantno in posebno. Krščanstvo in budizem imata veliko podobnosti. Od leta 2003 vsako leto obiščem Tajsko, prvih deset let v imenu fundacije. Večinoma sem bival v vaseh v okrožju Pai. Spoznal sem veliko angleško govorečih menihov in sem tako lahko pogledal v zakulisje tajskega budizma. Jezuiti bi takrat zagotovo videli, da budisti ne bodo sprejeli nobene druge vere. Med plemeni na severu Tajske je drugače. Tamkajšnji ljudje so animisti in tam je še posebej aktivna protestantska cerkev. Želel sem, da te cerkve in njihovi pridigarji ostanejo doma. Jezuiti so to razumeli, današnji kristjani pa ne. Ampak ostaja lep prispevek, zahvaljujoč Pietu.
Zadnjič, ko sem šel skozi Pai (provinca Chiang Mai), sem videl muslimanke, oblečene v črno, na mopedu; zdi se, da je lepa skupnost le na zahodu. V Chai Prakanu je nekoliko kitajski šintoistični tempelj. Večkrat sem obiskal kitajski tempelj v provinci Chiang Rai, na severu pa so tudi katoliške krščanske cerkve.
Animizem je globoko značilen za celotno Tajsko (razen verjetno provinc, ki mejijo na Malezijo s pretežno muslimani): Za mnoge Tajce je teravada budizem statusno bogata omaka, ki se le stežka udejanji zunaj menihov. Animistični so tudi na primer stresanje palic, ki napovedujejo prihodnost v vatu, hišni blagoslovi menihov, hiša duhov in 'lak muang' (urbani drog za penis). Tako kot so kristjani ponovno zahtevali božična drevesca, so budisti vključili animizem, vendar običajno ne da bi ga poskušali vključiti v budistične nauke ali oslabiti.
Zadnjič, ko sem šel skozi Pai (provinca Chiang Mai), sem videl popolnoma črno oblečene, zastrte muslimanke na mopedu; zdi se, da je lepa skupnost le na zahodu. V Chai Prakanu je kitajski šintoistični tempelj. V provinci Chiang Rai sem po letih presledkov obiskal tempelj, kjer se ne morem odločiti, ali je menihsko usposabljanje revnih fantov kitajskega porekla predvsem socialno delo ali prikrito semenišče. Dolgo preden so na templju postavili ogromnega Budo, sem nad vhodi in na strehah opazil privlačne svastike (vrteče se kolesa, ki simbolizirajo večno spreminjanje in ponavljanje). Na severu so tudi katoliške krščanske cerkve. Številna animistična 'hribovska plemena' so komaj prinesle glavne religije.
Animizem je globoko značilen za celotno Tajsko (razen verjetno provinc, ki mejijo na Malezijo s pretežno muslimani): Za mnoge Tajce je teravada budizem statusno bogata omaka, ki se komajda udejanji v praksi, razen podpore za "kaj" in zdravljenja menihi.. Animistični so tudi na primer stresanje palic, ki napovedujejo prihodnost v vatu, hišni blagoslovi menihov, hiša duhov in 'lak muang' (urbani drog za penis). Tako kot so kristjani ponovno zahtevali božična drevesca, so budisti vključili animizem, vendar običajno ne da bi ga poskušali vključiti v budistične nauke ali oslabiti.
Resnično dobra najdba in hvala za deljenje vsebine. Ko sem iskal drugo knjigo sem naletel še na tole:
http://www.dcothai.com/product_info.php?cPath=46&products_id=1152
Je to lahko prevod iste knjige?
Lep pozdrav Wil
Dobra zgodba, pohvale. Poleg tega: jezuitski red vsekakor ni bil reven, kar dokazuje opisano potovanje v Siam. V srednjem veku so katoliška cerkev in še posebej jezuiti uporabljali črke IHS kot svoj monogram in jih še vedno najdete na pročeljih cerkva, molitvenih karticah in oltarjih. Ustanovitelj jezuitskega reda Ignacij Lojolski si je za svoj pečat izbral črke IHS. Trenutno uporabljena razlaga teh črk je Isem Habemus Socium (Jezusa imamo za spremljevalca). To je bil bogat, če ne zelo premožen red, zato so črke IHS prevajali tudi kot Iesuitae Habent Satis (Jezuiti imajo dovolj) oz. kot Iesuitae Hominum Seductorres (jezuiti so zapeljivci moških)
IHS je skrajšan prevod z latinskimi črkami grškega zapisa za Jezusa, samo to ime brez nadaljnjega odlašanja. Zaradi sklanjatve se v besedilih pojavljata tudi IHM (akuzativ) in IHV (genitiv, dajalnik). Grško-latinsko prečrkovanje je precej zapleteno, saj zaradi le delno 'posodobljenega' prečrkovanja v srednjem veku izvor IHS ni bil več jasno razpoznaven, tako da so se med polčasi pojavljale najrazličnejše nesmiselne »razlage«. obveščeni in nevedni, na primer 'Iesus Hominum Salvator' (Jezus Odrešenik človeka).
Frančiškan Bernardin iz Siene (1380-1444) je že močno razširil črkovanje IHS. Jezuitski red, ki je bil ustanovljen šele leta 1534, se je zgledoval predvsem po vzoru Jezusa, od tod tudi njihovo ime. Njihov soustanovitelj Ignacij Lojolski (1491-1556) je nedvomno poznal pravi izvor IHS. Torej je bila ta simbolika očitna njemu in njegovim sledilcem. Posledično je IHS postal značilen za jezuite.
Jezuitski red je v svojem pravilu (seznamu dolžnosti) zapisal 'uboštvo' in je zato tako imenovani 'revni red'. Ne člani, ampak red bi lahko imel lastnino. Bilo je veliko tako imenovanih "bogatih redov", katerih člani so lahko imeli osebno lastnino. Vendar pa so bili vsi jezuiti polnopravni duhovniki, ki so zato študirali veliko višje od redovnikov večine drugih redov. To samo po sebi pomeni intenzivnejše stike v višjih razredih. Ker so jezuiti skrbeli za temeljito izobrazbo tudi v svojem kraju, kar je poleg misijonarstva (in v prvih časih skrbi za bolnike) njihova najpomembnejša dejavnost, so številni premožni ljudje študirali tudi na jezuitskem kolegiju. Ti »boljši krogi« so redu redno zagotavljali precejšnjo podporo, zato ni presenetljivo, da je postal bogatejši od drugih revnih redov. Toda blaginja glede na število članov je bila pogosto veliko večja v bogatih redovih.
Postal je zelo kontroverzen red, ker se je okoli katoliške cerkve odvijal dolgotrajen boj za oblast: zahodnoevropski katoliški posvetni vladarji proti papežu, ki je lahko računal na jezuite. Slabi akterji so nato namenoma zlorabili prej omenjeni neprepoznavni izvor IHS, da bi diskreditirali in se norčevali iz reda, kot zgoraj navedeni Joseph Jongen. Leta 1773 je bil papež prisiljen umakniti svojo glavno podporo, toda zunaj zahodne Evrope je bil ta papeški ukaz prezrt in je red še naprej obstajal; Po francoski revoluciji ga je papež uradno ponovno ustanovil (1814).
Zaradi združenja Jezuit/IHS se IHS komajda uporablja zunaj njihovega nadzora, toda sedanji papež Frančišek ima IHS v svojem grbu. Sumim, da se vrača k Bernardinu iz Siene.
Popravek: Moj zadnji stavek je temeljil na njegovem izbranem papeškem imenu, kar bi pričakovali od frančiškana. Jezuitskemu redu pa se je pridružil leta 1958, s čimer je postal prvi jezuit, ki je postal papež.
Dragi Jef, "Zlobni govorci so namerno zlorabili prej neprepoznaven izvor IHS, da bi diskreditirali in se norčevali iz reda, kot zgoraj Joseph Jongen", to ste dobesedno zapisali. Tudi ateist se ne norčuje ali želi nikogar užaliti, kar sumim, da vi počnete.
Sedanji papež je jezuit
Ne vem nič bolje kot to, da je IHS okrajšava od In Hoc Signo (v tem znaku).
Nekoč sem se v šoli naučil, da IHS res pomeni IeHSus, pa tudi ichthus, ribo v stari grščini in simbol Kristusa v prvih stoletjih.
Kogar zanima, naj prebere, kaj piše v prisegi, ki jo dajo jezuiti, preden postanejo člani in se pridružijo.
Jezuitska prisega je na internetu. Uživajte v branju.