Železniški muzej v okviru Utrechtskega miru organizira veliko mednarodno razstavo o vlaku v vojnem času: Tiri na fronto. Del te razstave so železniške proge, ki so bile zgrajene iz vojaških logističnih razlogov, vključno z železnico Burma – Siam.
Fotograf Raoul Kramer je odpotoval v Burmo in na Tajsko ter fotografiral ostanke železnice Burma – Siam in bo te fotografije pokazal od 25. junija do 1. septembra v Železniškem muzeju v Utrechtu.
fotografije
Raoul Kramer (1978) je Indo tretje generacije, čigar dedek je delal kot prisilni delavec na zloglasni železnici Burma – Siam. Navdihnjen z zgodbami svojega dedka je Raoul Kramer odšel iskat ostanke te zloglasne železniške proge. Iskanje je privedlo do knjige 'Izgubljena sled, iskanje ob burmansko-tajski železnici 65 let pozneje'. V Železniškem muzeju prikazuje serijo fotografij iz te serije na velikih panojih. Obstajajo fotografije, kjer je železniška proga otipljiva, skozi vijak, ki štrli iz tal, ali vlak, ki teče po tirnicah. Vendar je večina fotografij posrednih podob železnice.
Burma – Siam železnica
Leta 2013 mineva 70 let od dokončanja železnice Burma-Siam. Ta 415 kilometrov dolga 'železnica smrti' je bila zgrajena na pobudo Japoncev med drugo svetovno vojno kot logistična povezava za oskrbo Burme. Železnica je bila zgrajena v 1942 mesecih med septembrom 1943 in decembrom 16, pri čemer so Japonci v veliki meri uporabljali prisilno delo.
Med gradnjo je umrlo povprečno 75 delavcev na dan, od tod tudi izraz: pod vsakim pragom je mrtev. Na tem projektu je delalo približno 178.000 azijskih prisilnih delavcev in 61.811 vojnih ujetnikov (vključno s približno 18.000 Nizozemci). Zaradi izčrpanosti, bolezni in podhranjenosti je umrlo več kot 99.000 ljudi.
Vir: Treinreizen.nl
pozdravljeni, imam zgodbo o očetu, ki je delal kot vojni ujetnik na tisti železnici. Lansko leto sem šel pogledat v Kanchanaburi
pri 'mostu čez reko kwai'. in seveda obiskal muzej, vau, to je bilo zelo sporno. Sam svojega očeta nisem nikoli poznal, ker je umrl, ko sem bil star 2 leti.
a vseeno me je zlomilo, ko sem to videl. Tudi jaz sem se peljal z 'lepim' vlakom, potem vidiš kakšna je džungla in gore/skale, ki so jih morali prebiti s temi temperaturami.Oče je pobegnil, med begom prestreljen v nogo. Po nekajdnevnem tavanju po jugelu je naletel na (Afro)ameriškega kolega, ki se je 'na slepo' sprehajal tam. v oko ga je zadel šrapnel. Skupaj, ko sta očeta vzela na hrbet, sta spet prišla na varno (malo podobno zgodbi o hromem in slepem) 🙂 kot oda očetu sem v Sangklaburiju preživel (samo) 4 dni. , sam v džungli. s šotorom, nekaj hrane in svojimi ribiškimi palicami, a vseeno. bilo je pip! gr.po <3& lučka!