Marijin dnevnik (13. del)

Maria Berg (72) uresničila željo: oktobra 2012 se je preselila na Tajsko in ni ji žal. Njena družina jo imenuje ADHD senior in ona se strinja. Maria je delala kot oskrbnica živali, študentka medicinska sestra, voznik reševalnega vozila za živali, natakarka, nadzornica dejavnosti v dnevnem varstvu in kot oskrbnica C v zasebni oskrbi na domu. Tudi ni bila ravno stabilna, saj je živela v Amsterdam, Maastricht, Belgija, Den Bosch, Drenthe in Groningen.

Dom upokojencev

Napredni Tajec je imel 'dobro idejo'. Na Nizozemskem, kjer je bil, je videl en dom za upokojence. To se je moralo zgoditi v Kamphaeng Saenu. Kupil je veliko zemljišče in dal na njem zgraditi lepo poslopje, v katerem bi lahko nastanili veliko starejših ljudi.

V okolici se je o tem govorilo malo v šali. Ideja, da bi tja postavili svoje starše ali stare starše ... tema, o kateri se ni mogoče pogajati. Vaši starši ali stari starši, ki so dolga leta skrbeli za vas, potem ste bili seveda na vrsti vi, da poskrbite zanje. Če se to ne bi zgodilo, bi bila družina v zadregi. Če nekdo sploh ni imel družine, je bilo povsem normalno, da so sosedje prevzeli nalogo pogrešane družine.

Stavba je tam že nekaj let. Tudi polno je, ja, ne v stavbi, ki je prazna. Je pa vedno več potepuških psov na dovozu. Proč od sonca, brez ljudi, kaj več bi si lahko želeli.

Uši ob ponovitvi

Prijetno, nedelja v hiši mojega sina, uživam na vrtu in raznolikosti ptic. Ena je še bolj krotka od druge. Obstaja mlada goska, ki jo rada vzame tudi v naročje, cenjeno pa je tudi božanje.

Po okusnem kosilu me zelo sladko pošljejo v sinovo delovno sobo. Tukaj je postelja, grem spat.

Preostanek dneva spet na vrtu. Pri večerji mi sin pove, da so v šoli spet uši. Tako jih imajo spet tudi moji vnuki. Med poslušanjem se mi počasi začne dozdevati, da sem ležala z glavo na blazini, na kateri redno ležijo vsi otroci.

Poslušam, zmrznjen od groze, tresoč se ob misli, da bi jih morda zdaj tudi jaz imel. Ko me snaha pripelje domov, na mojo zahtevo v trgovini vzame šampon proti ušem. Doma se hitro stuširam in si uredim pričesko s šamponom proti ušem. Ko so moji lasje suhi, si mislim, spet čez en teden, potem sem končala s tem.

Drag telefon

Nakup novega telefona zame kot človeka nad 70 let ni lahka naloga. Ta telefon ima dve kartici SIM, eno nizozemsko in eno tajsko. Zelo lepo, a preden vse razumem, traja nekaj časa. Ampak, deluje: lahko kličem, pošiljam sporočila in uporabljam internet, ponosen sem na to.

Ja, telefona, nikjer. Vsa hiša je bila obrnjena na glavo, preiskana na najbolj norih mestih, ni bilo mogoče najti. Torej začneš res dvomiti v svojo zdravo pamet, je že prišel čas? Ali zdaj začenjam dobivati ​​demenco? Ponavadi se tega sami ne zavedate. Pogledam ven in vzdihnem.

Nenadoma zagledam psa Kwibusa, z nečim v gobcu, ki maja z glavo sem ter tja in ja, to je bil moj čudovit novi telefon. Ko se je z njim zelo sladko pogovarjal, mi je pokazal, kaj lepega ima. Pa ni bil več lep, ovitek je bil v razcapah in telefon spredaj na več mestih polomljen. V njej torej ni bilo več življenja.

Odprl telefon, na srečo SIM kartice nepoškodovane. Telefon sicer ni bil tako drag, a ker moram zdaj kupiti novega, bo vse skupaj drag hec.

Pošast

Nekaj ​​stran mimo univerze, za tamkajšnjimi kmetijami, so močvirja. Tukaj živi ogromna zver, tukaj jo imenujejo kuščar, mislim, da je varan.

Več kmetij je okoli svojih zemljišč postavilo ograjo, s kosom na vrhu, ki se upogne navzven. Ne za vlomilce, ampak za ogromne 'kuščarje', ki obožujejo drobnico. Poznal sem zgodbe o tem, le nikoli jih nisem videl.

Sinov avto smo odpeljali do njegove hiše. Nenadoma je nekaj ogromnega prečkalo cesto. Na srečo ga nismo zadeli, to ne bi bilo lepo za 'kuščarja' in tudi za nas ne. Bil je vsaj tri metre, kar je bil pravi šok.

Ko me čez nekaj ur pripeljejo domov, je na žalost mrtev ob cesti. Izstopiva, rada bi ga videla od blizu. No, jaz sem nekdo, ki ima vedno s seboj centimeter, izmerimo ga, velik je 290 cm. Skoraj pravilna ocena. Vprašanje ostaja: ali gre za kuščarja ali varanko, nihče ne ve.

Šola

Šola se nahaja na podeželski cesti, tik izven središča Kamphaeng Saena. Lepi prostori in ogromen vrt. Prostor z igrali in peskovnikom. Jedilnica je pokrita, sicer pa odprta. Če greste dlje v vrt, so race in kokoši, za katere skrbijo šolarji.

Letos je zadnji šolski dan. Pod njo stoji velika miza s čudovito jelko in darili. Obstaja celo božična glasba. Po kosilu dejansko pride Božiček. Vse te desetine velikih rjavih oči ga čakajoče gledajo. Vsak otrok prejme paket od dedka Mraza. Paketi se nervozno odpirajo. Vsi veseli, počitnice se lahko začnejo, šola je zaprta do 2. januarja. Posebno doživetje, tajski otroci na božični zabavi.

Lepe praznike in zdravo 2014 vsem, ki berete moj dnevnik.
Maria

12. del Marijinega dnevnika je izšel 26. novembra.

Oddano sporočilo

Iščete lepo darilo za rojstni dan ali samo zato? Nakup Blog Najboljše na Tajskem. Knjižica na 118 straneh z zanimivimi zgodbami in spodbudnimi kolumnami osemnajstih blogerjev, pikantnim kvizom, koristnimi nasveti za turiste in fotografijami. Naročite zdaj.