Tajski slikar in smrt

In Tajska nekoč je živel slikar. Sedelo je od jutra do večera na mestih, kamor je prišlo veliko ljudi.

Zavit v velik plašč in s klobukom proti soncu je sedel tam in opazoval. Opazoval je vse ljudi na trgih, na sejmih, v vinotekah, v čajnicah. Ko se je zvečerilo, je šel v svojo hišo in začel slikati vse obraze, ki jih je videl čez dan: obraze otrok, starih ljudi, bogatih ljudi, revnih ljudi, suhih ljudi, debelih ljudi. Ampak samo njihovi obrazi. Vso hišo je napolnil z obrazi, obrazi in še več obrazi.

Neke noči je slikal v svoji hiši. Medtem ko je bil zaposlen, je na vrata močno potrkalo.

"Kaj za vraga? Kdo bi to lahko bil, sredi noči? Sploh nimam termina. Hej, kako nadležno je zdaj!"

Stopil je do vrat in jih odprl. Pred pragom je stal neznanec. S strogim tonom je rekel: »Dober večer, prijatelj! Pridem pote!"

»Dober večer ... Ali prideš po mene? Ampak jaz sploh nimam dogovorjenega!"

»Ha! To je lepa šala! Glej, ko pridem po nekoga, gre vedno z menoj. Tako je bilo vedno in tako bo še nekaj časa.”

"Ampak ... kdo si potem?"

"Jaz sem smrt!"

"Smrt? To mora biti napaka. Počutim se popolnoma zdravo! Mimogrede, zaposlen sem s slikanjem portreta. Nimam časa! Mislim, da bi moral biti pri sosedih!"

Tik pred smrtjo je slikar zaloputnil vrata. In godrnjajoč se je vrnil k svojemu stojalu. "Smešno! Kaj si misli smrt!"

Smrt je stala zunaj in si mislila: To se mi še nikoli ni zgodilo. Poglejmo, kaj počne slikar.
Tiho je odprl vrata in se splazil noter. Po prstih je šel čez sobo, dokler ni bil tik za slikarjem. Previdno se je ozrl čez ramo. In kaj je videla smrt? Portret lepe deklice! Smrt svojega življenja še nikoli ni videla tako lepega portreta. Zadihan je obstal in gledal sliko, ki je tam nastala, in pozabil na čas.

Ves ta čas na zemlji ni umrl noben človek...!
Nenadoma je smrt spoznala, po kaj je prišel, in rekla: "Zdaj pa res moraš z menoj, prijatelj!"

Slikar, ki ni opazil, da je smrt tako blizu za njim, se je v grozi obrnil. »Človek, kaj delaš tukaj! Skoraj na smrt me je strah! Si želiš kdaj pobegniti!« Smrt je potisnil iz sobe na cesto in pokazal proti nebu. »Pojdi k nebeškemu cesarju in reci, da mi ne ustreza! Preveč sem zaposlen!"

Smrt se je popolnoma osupla dvignila v nebesa. Visoko na svojem prestolu je sedel nebeški cesar.

"Reci smrt," je ogorčeno rekel cesar, "kje je tisti slikar, ki sem ti ga rekel, da ga prineseš?" Smrt je v zadregi pogledala cesarja. "On uh ... ni imel časa, Gospod," je tiho odgovoril. "Ni časa?? Kakšna neumnost je to! Ali bi rad šel hitro dol in takoj prinesel tistega slikarja!«

Tako se je smrt z bliskovito hitrostjo spustila na zemljo in močno in naglo potrkala na slikarjeva vrata. Zaslišali so se jezni koraki in vrata so se na stežaj odprla. »Kaj, si spet ti, Smrt? Pojdi stran!" Toda zdaj Smrt ni bila nič sočutna. »Nič več govorjenja! Tam zgoraj dobim največji hrup! Zdaj moraš priti!”

No, potem pa je slikar ugotovil, da nima več kaj narediti. "Pomiri se! Samo spakiraj moje stvari in potem grem s tabo!" Začel je pakirati vse svoje slikarske zaloge v prostem času. Zvitki svilenega papirja, bloki barve, črnilo, čopiči. "Reci, je še kaj?" je godrnjala Smrt. "Mirno! Notranji mir, za to gre! Moja mama mi je to vedno govorila.” Slikar je prižgal daritveno svečo. »No … pripravljen sem. Bomo potem?"

In skupaj sta se povzpela v nebesa. Cesar je nestrpno sedel na svojem prestolu. »Torej, končno si tam. Kje si bil ves ta čas?"

Slikar je upihnil daritveno svečo, odložil svoje stvari in spregovoril s pokornim glasom: »Gospod, vem, da nikoli več ne bom mogel slikati na zemlji. Zato sem s seboj prinesel ves slikarski pribor, da lahko tukaj nadaljujem s slikanjem.”

»Nadaljevati slikanje tukaj? Ni šans!"

»Ampak Gospod… sediš tako visoko na svojem prestolu, z vsemi tistimi čudovitimi preprogami okoli njega, ki visijo do tal. Jih lahko malo razširim in pogledam pod tvoj prestol?«

Slikar je preproge skrbno ločil.

»Ne, ampak ... tam je lep prostor. Lahko tam kaj naslikam? Občasno pogledam ven skozi špranjo in potem lahko spet delam več ur.«

"To se ne dogaja!" je rekel nebeški cesar strogo.

»Gospod ... ko pogledam okoli sebe ... kako velika so tvoja nebesa ...! Veš kaj? Pošlji me zelo daleč! V kotiček tvojega neba, kjer me ne vidiš in nihče ne moti! Tako da lahko malo delam skozi to!«

Nebeški cesar je skomignil z rameni in vzdihnil. "No ... potem pa kar naprej!"

In kaj je naredil cesar? Slikarja je poslal k Duhu življenja. In tam je, do danes. Tam slika obraze duš, ki se bodo rodile na zemlji. In če tajska ženske so noseče, žrtvujejo tistemu slikarju – v upanju, da bo dal njihovemu otroku lep obraz…

Najdeno in vzeto iz Almanaha ljudskih pravljic

– Ponovno objavljeno sporočilo –