'Opicje srce za kosilo' ljudska pravljica iz laoških ljudskih pravljic

Dolga vijugasta reka je našla pot skozi čudovit kos gozda z drevesi. Povsod otočki z bujno vegetacijo. Tam sta živela dva krokodila, mati in njen sin. "Lačna sem, res lačna," je rekla mati Krokodil. "Imeti apetit po srcu, po opičjem srcu." »Da, opičje srce. Tudi zdaj si tega zelo želim.« 'Lepa večerja s svežimi opičjimi srčki. To bi bilo lepo! Ampak ne vidim nobene opice,« je spet rekla mati krokodil.

Boink! Z bližnjega drevesa je padel kokos. Na to drevo je splezala opica! 'Mati' je zašepetal sin, 'Vidim opico na tem drevesu. "Lepa opica na tistem drevesu tamle z lepim srcem." "Kako pa ga bomo ujeli?" "Imam idejo."

'Gospod opica! Gospod Monkey!' je zavpil krokodilov sin iz reke. 'Pozdravljeni, gospod Krokodil. Kaj počneš tukaj?' je vprašala opica, ki je splezala višje na drevo. »Samo plavam naokoli. Krokodili radi plavamo. Včeraj sem prišel na tisti otok sredi potoka in veste, tam so največje, najbolj zrele in najslajše banane v državi. Lepe velike rumene banane. Mi, krokodili, ne jemo banan. Imate radi banane, opice?'

'Oh, rada imam banane. To mi je ljubše. Toda kako naj pridem do tega otoka? Ne znam plavati.' 'To ni problem. Pridi se usesti na moj hrbet in te bom odpeljal tja. Danes nimam kaj početi, samo plavam. Pojdiva na tisti banana otok.'

'To je zelo lepo od vas. Rad grem tja.« Opica je zlezla dol in skočila krokodilu na hrbet. "Močno se drži," je rekel krokodil. Počasi je plaval proti tistemu otoku. "To mi je všeč," je rekla opica.

Krokodil dobi dober apetit ...

Toda krokodil se je nenadoma potopil pod vodo. Opica se je dobro držala, vendar ni mogla več dihati in plavati. Nato se je krokodil ponovno pojavil s kašljajočo in sopihačo opico na hrbtu.

'Gospod Krokodil, zakaj ste se skrili? Ne znam plavati, kajne?' »Ker, gospod opica, bom pojedel tvoje slastno srce. Opičja srca so naša najljubša hrana. Okusne so!' 'Ali hočeš pojesti moje srce? Ko bi le rekel. Moje srce je še vedno v kokosovi palmi.«

"Ali potem nimaš svojega srca pri sebi?" »Ne, ker nočem, da se zmoči. Moje srce je tam varno. Če hočeš moje srce, me pelji nazaj na obalo in prinesel ti ga bom.« Tako je krokodil odplaval nazaj na obalo. Opica je skočila z njega in splezala na drevo. »Aha, ja, moje srce je tukaj. Točno tam, kjer sem ga pustil. Pridi gor, gospod Krokodil, moje čudovito opičje srce je tu zate. Povzpni se.«

"G. Opica, saj veste, da krokodili ne morejo plezati, kajne?" 'O ja, pozabil! Ampak bom rešil ta problem. Privezal ti bom vrv okoli sprednjih nog in skupaj te bova dvignila.« 'Globa! Ja, to je v redu.'

Opica je skočila dol in zavezala vrv okrog krokodilovih prednjih nog. "Ste pripravljeni, gospod Krokodil?" 'Da. Pojdimo. Lačen sem opičjega srca.« Skupaj z vsemi njegovimi opičjimi prijatelji so vlekli in vlekli vrv, dokler ni krokodil obvisel do polovice drevesa. »Naprej, opice, še dlje. Tako ne morem do srca. Potegnite me gor!'

Toda opice niso storile ničesar in so sedele na veji in se smejale krokodilu. »Ne, gospod Krokodil, ne bomo vas več vlekli gor. Samo vztrajaj." Krokodil je pogledal navzgor in zagledal vrh drevesa. In ko je pogledal navzdol, je videl tla in opice, ki so se mu smejale.

'Hočem iti dol! Spusti me zdaj!' "Izneverili te bomo samo, če obljubiš, da ne boš več pojedel naših src." "Ampak rad jem opičja srca!" 'V REDU. Brez težav. Samo ostani tukaj in lebdi na tej vrvi. Tedne, mesece, vseeno nam je.'

'Ne, ne, počakajte malo, prosim. No, potem obljubim, da ne bom nikoli več jedel opičjih src.« "Dol s tem!" In opice so nenadoma spustile vrv. Krokodil je z udarcem padel na dno. Potopil se je v vodo in čim hitreje odplaval do mame. "Kje so srčki?" vprašala je. »Mati, ne maram opičjih src. Naredi samo mišje repke ali žabje krake...«

Vir: Laoške ljudske pravljice (1995). Prevod in redakcija Erik Kuijpers.