Lateritna cesta z besnim psom; kratka zgodba Ussirija Thammachota

Dva moška izgubita nadzor nad svojim življenjem. Napaljen moški, ki mu z mlajšo ženo nič ne uspe, pade v globoko jamo. Drugi je alkoholik, ki hoče prek sina dobiti denar za pijačo in se skozi življenje slini kot pobesnel pes. 

Sončna pripeka žge ozko ilovnato cesto, ki vodi v vas. Grmovje ob cesti se povesi v vročini; njihovi listi so tako težki od rdečega prahu, da se ne premikajo v vetru. Sonce se vzpenja visoko na nebo brez oblačka. Njegovi vroči žarki obdajajo lateritno cesto, kjer tega poletnega popoldneva ni videti človeka ali zveri.

Naprej, kjer se cesta spušča v manjši hrib, se nekaj premakne. Če dobro pogledate, boste videli, da gre za žival s štirimi nogami, ki hodi proti vasi. To je temno rjav pes, skladišče kosti in prekrit z rdečim, suhim prahom. Nevidna sila prestraši žival, ker hodi z enakomerno hitrostjo in se ne zdi utrujena. Oči so široko odprte in prazne; strmijo kot oči brezciljnega in bednega človeka.

V koči ob ilovnati cesti, tako preprosti in nedokončani koči, kot jo imajo vaščani, suhljati starec srdito gleda svojo mlado ženo. Bolj sivi kot črni bodljikasti lasje na glavi. Zgodi se, da stoji pokonci in lovi malo sončne svetlobe, ki priteka skozi reže v stenah iz bambusa. Njegova bedna postava je komaj kaj večja od karirastega saronga, ki ga običajno nosi po hiši.

Ali ima drugega fanta? Njegov sum raste, ko gleda svojo mlado ženo, ki sedi v postelji. Čeprav mu je rodila dva otroka, ne more nadzorovati svojega ljubosumja. Navsezadnje noben fant v mestu ne bi zavrnil njenega razkošnega telesa, če bi se mu ponudilo. Mogoče je? Zadnje čase se ji nikoli ni ljubilo z njim.

'Kaj se dogaja? Otrokov ni doma.' reče in poskuša prikriti jezo v glasu. »Končal sem s tem. Tako dolgo ti vzame.' in ona začne odpirati polkna. 'Kaj potem pričakuješ? Nisem več mladenič. In pusti te polkna zaprta!' reče grozeče.

»Potem pa se obnašaj kot star človek! ona ugovarja. »Zakaj ga hočeš čez dan? Prekleto vroče je!' »Pozdravljena,« zavpije nanjo. 'Ni bilo vedno tako! S kom si divjal, da si me zdaj imel dovolj? Ubil te bom, če te ujamem!'

S prstom jo udari v obraz in v navalu jeze skače okoli nje. 'Saj si nor! Seks te je obnorel!' kriči in se pripravi, ko jo napade. Močan udarec proti njegovim koščenim prsim ga zaziba. Potem pa jo udari po ustih s hrbtno stranjo dlani. Udarec je tako močan, da pade nazaj na posteljo. Začuti svoje okrvavljene ustnice, ko on grozeče stoji nad njo.

Phanung, imenovan tudi panung, tajsko oblačilo, sarong.

'To zmoreš, kajne? Vendar?' se mu posmehuje. Njene polne dojke štrlijo izpod phanung ki jih nosi. Ko gleda njegovo okorno in kot kosti tanko telo, pomisli na tisti davni dan, ko je šla za njim in zapustila očetovo hišo, da bi živela z njim v njegovi hišici ob kasnejši cesti. Bil je lep in močan kot slon. Njegova postelja je bila močna, a mehka; mehak kot božanje vetra in trd kot skala.

Toda njegovo posteljno delo ni veliko več ...

V letih od takrat je vse oslabelo. Njegovo spolno življenje je trajalo dlje kot njeno – veliko dlje. Posteljnina je zdaj dotrajana in dotrajana; nima več nadzora nad tem. Postal je drug človek; bolan, poln pohlepa in ljubosumja. To stanje je zanjo mučno in nevzdržno. »Izgubil si razum,« reče zagrenjeno. 'Seveda; noro! Ti nezvesta prasica!' zavpije in z rokami seže do njenega grla.

Vrže se vanj s tako nepričakovano silo, da ga trešči ob bambusov zid. Sliši ga preklinjati in tarnati, ko beži skozi vrata. Mlada žena steče na lateritno cesto; z eno roko drži vozel phanung nad prsmi, z drugo roko pa jo potegne nad kolena. Ozre se naokoli in ga vidi, kako hodi tik za njo. Ravno je hotela prečkati cesto do riževih polj na drugi strani, ko ga zasliši panično kričanje.

'Jezen pes! nehaj, nehaj! Ne prečkaj ceste! Ta pes ima steklino!' Ustavi se in začuti, kako so njene noge težke kot svinec. Moram sedeti v rdečem prahu ob cesti. Smrtno suh pes, pokrit z rdečim prahom, gre mimo nje. Žival jo pogleda z votlimi očmi, zarenči in z enako hitrostjo nadaljuje naravnost po prazni cesti. Rep togo visi med zadnjimi nogami.

Sedi na tleh kot kup bede in vpije od strahu in jeze. "Ta pes ima steklino!" On stoji za njo. "Na srečo te ni ugriznil." Še vedno brez sape se dotakne njene gole rame in počasi reče: »Če bi te ugriznilo, bi umrla, tako kot je Phan lani. Se spomnite, kako je cvilil in tulil kot pes, preden je umrl? Pridi, greva domov, nisem več jezen.'

Na postelji, v medli svetlobi zaprte hiše, se starejši moški trudi nad telesom svoje žene. Vedno znova poskuša povrniti moškost svoje mladosti. Začenja se počutiti, kot da bi se povzpel na strm hrib z bolečimi nogami, ki nočejo več. Mlada ženska mu pusti, da se premika, ne da bi kaj pričakovala. Ve, da je zaman, če se ne zgodi čudež. V tisti majhni svetlobi, ki prodira v hišo, vidi znoj na njegovem zgubanem obrazu. Njuno dihanje, njegovo in njeno, je glasnejše od zunanjega vetra.

Gleda ga v oči. Brezciljno strmijo, prazne, a polne bolečine – kot oči besnega psa. Pomisli na psa, ki je tekel mimo nje na kasnejši cesti.

Alkoholik

Suh pes, pokrit s prahom, hodi po cesti v vas. Sonce je zdaj nad gorami in vročina je nekoliko popustila. Pes hodi mimo travnikov in grmovja, katerih veje visijo skozi debelo plast rdečega prahu iz laterita. Zdaj upočasnjuje, mimo obcestnih hiš in hlevov, ki se zdijo paralizirani v zatirajoči vročini poletnega popoldneva. Pes tuli od bolečine; dihanje je slišno. Iz otrdelih čeljusti kaplja lepljiva sluz.

Mali deček vidi očeta, kako nervozno išče po policah, nato pa vpraša: "Kaj iščeš?" Oče se takoj obrne. 'Iščeš mamin denar? Ni jih,« pravi deček. 'Kako to veš? Je vzela vse?' vpraša oče, ki nadaljuje hitro iskanje. Fant se smeje in uživa.

»Ne, nekam ga je dala. Pravi, da drugače vzameš s police, da kupiš pijačo.« 'Ja ja, torej to veš!' Oče se skloni k sinu in se mu sladko nasmehne. "Daj, povej mi, kam ga je dala." Deček pogleda očeta, čigar sapa diši po alkoholu, in zmaje z glavo v odgovor na njegove proseče oči.

»Daj no, ko pride tvoja mama domov, mi jo bo itak dala. Povej mi, kje je.' 'Ne!' "Trmasta si, tako kot tvoja mama." Oče se nervozno obrne, ne vedoč, kam naj pogleda naprej. Nato mu oko pade na staro fotografijo ob steni. Fotografija je v starem rumenem okvirju in mu že dolgo ne pomeni nič. Sedaj pa si je fotografijo ogledal pobližje.

To je posnetek, na katerem on in njegova žena stojita pred kuliso studia: čisto modro morje z jadrnico in gorami v ozadju. Poslikane palme, polne kokosa. Gleda ga in se smeji sam sebi: mladoporočenca in njune sanje! Kartonska stena z morjem, jadrnico in kokosovimi palmami. Njihove sanje o tem, da bi videli belo plažo in divje morje, ali dihali zrak ob neskončni reki ali uživali v smehu in igri drugih ljudi ...

Za trenutek se zasmeji v svojem mračnem obstoju. Kako smo bili takrat nori! Zdaj veva, da morja ne bova videla nikoli, niti čez deset življenj…. Nenadoma mu postane slabo. Hodi do te slike, vendar je pozoren deček hitrejši. Skoči naprej in izza okvirja potegne belo ovojnico.

»Hej, da vidimo, koliko je v njem,« zavpije predrzni oče. "To ni tvoja stvar, kajne?" "Mati me prisili, da to gledam!" »Ne vzamem vsega, samo pijačo. Takoj ga dobiš nazaj.' 'Ne!' in fant stopi vstran do vrat. 'Kaznovan boš, če mi ga ne boš dal,' tarna in poskuša z roko zapreti vrata. O okusu svoje pijače že razmišlja. Toda deček plane ven z očetom za petami.

Tam je vas že blizu na kasnejši cesti. Otrok šviga po cesti pred suhljatim psom, pokritim z rdečim prahom, in hodi proti vasi. Sin se ne ozira na pasje renčanje in nadaljuje pot. Pa tudi ne sliši očetovega mračnega vzklika. 'Hej, nehaj! Ta pes je nor!' Fant se niti ne ozre nazaj.

Oče si oddahne, ko njegov sin varno pride mimo tega psa. Spominja se srce parajoče smrti svojega soseda Phana, ki ga je gledal umirati, potem ko ga je ugriznil ponoreli pes. Od strahu in groze dobi kurjo polt. Nori psi! Zlobne, nevarne zveri, ki bi se jih morali vsi izogibati. Tam gre tisti pes; težko diha in cvili. Iz okorelih ust mu kaplja debela sluz.

Spet mu je slabo, val za valom mu prihaja v grlo. Želja po bistrem napitku je tista, ki iz njegovih misli prežene vse ostalo. Deček je že šel mimo riževih polj. Teče za njim in preklinja od jeze. Toda ta tek po grobi, razžgani cesti skupaj z odvisnostjo od alkohola in željo po tisti beli kapljici mu otrdijo čeljusti.

Ko lovi sina za denarjem, mu iz ust kaplja sluz in otekel jezik visi ven. Njegovo dihanje postaja vse glasnejše in začne oddajati težke, živalske zvoke - tako kot zver, ki je zdaj izginila izpred oči. 

Sonce zdaj tone vse nižje in se ne vidi več za gorami. Zadnji bakreni žarki polnijo nebo proti zahodu. Lateritna cesta skozi vas se zdi temna v soju sončnega zahoda.

Ob tej pozni uri se suh rjav pes, pokrit s suhim rdečim prahom, sprehaja po lateritni cesti v vasi. In pade. Mrtev. Rdeč prah se lepi na sluz iz njegovih ust, truplo otrdi, oči so odprte in otekel jezik med čeljustmi.

Sonce tone za gorami. Bakrena barva na nebu izgine. Vse vidne stvari postanejo sence v mraku. Psi, ljudje in poznejši način - končno se raztopijo v noč.

-O-

Vir: The South East Asia Write Anthology of Thai Short Stories and Poems. Antologija nagrajenih kratkih zgodb in pesmi. Silkworm Books, Tajska.

Angleški naslov te zgodbe je 'On the route of the raid dog'. Prevedel in uredil Erik Kuijpers. O avtorju si oglejte razlago Tina Kuisa v tem blogu: https://www.thailandblog.nl/cultuur/schemering-op-waterweg/  

Ta blog vključuje tudi: "Smrtonosni dvoboj za lastnika" in "Phi Hae in ljubezenska pisma".