Čas polzi

Letos sem med bivanjem v Hua Hinu večkrat pomislil na pesem Petra Koelewijna 'Staraš se, očka'.

Res je, a me to prav nič ne moti. Navsezadnje ima staranje tudi številne prednosti. Greš malo kasneje spat in malo dlje počivaš. Imaš veliko manj skrbi in okrog štirih je že vesela ura. Pokojnina in tudi državna pokojnina se vsak mesec pravočasno prikažeta na vašem bančnem računu, skratka življenje ni tako slabo.

Včasih ste nenadoma zaposleni z načrtovanjem naslednjega dopusta in malo obupano gledate tečaj evra. Zaposlen z določanjem datumov potovanja in izbiro cenovno ugodnega leta. Preverite spletna mesta za rezervacije in poiščite ustrezne hotele. Konec koncev mora izhajati iz dolžine ali širine, saj trenutno na Tajskem za kozarec piva plačaš precej več. Poleg tega je čas, ko ste za evro prejeli več kot petdeset bahtov, daleč za nami. V retrospektivi ima življenje upokojenca tudi manj vesele plati.

Bilo je nekoč …

Da, nekoč je bilo obdobje v mojem življenju, ko so me na Tajskem še pravilno naslavljali z gospod ali Khun. Kmalu je postalo vse bolj prijateljsko in dekleta in mlade moške v svojem kraju sem klical po imenih. Khun se je z njimi spremenil v strica ali, po tajsko, v Loeng Josepha. Še vedno gre za razliko v letih, a po pravici povedano se v teh letih nisem počutil tako. Minilo je že dvajset let in ne počutim se nič manj živahno kot takrat, vsaj tako mislim. Potem pa … ko gledam fotografije iz tistega časa, opazim bistvene razlike. Moji lasje so postali tanjši in moja velikost se je spremenila. Za te lase sem našel rešitev; Pustila sem, da še malo zraste. Samo malo bolj ležerno in če pride prav v moji stojnici, malo potegnem želodec. Ne predolgo, ker bo moje dihanje ogroženo.

Redna stranka

V mesecu, ki sva ga preživela v Ha Hinu v prijetnem najetem bungalovu, so mi dodelili službo popotnika. Iskreno povedano, rada nakupujem, vsaj kar zadeva nakup hrane. Lahko nato neopazno dam svoj pečat temu, kar mi zvečer postrežejo. Kot malce hobi kuharju mi ​​je v pravo veselje tudi, da lahko vsake toliko časa skuhamo sami. Na veliki pokriti tržnici Hua Hina tega čudnega fanta že nekoliko poznajo. Najprej si oglejte ponudbo zelenjave, rib in mesa, da boste lahko nekoliko oblikovali jedilnik.

Malo sem se že ustalil pri eni zelenjadarki in pri neki ribji dami in sem tudi tako rekoč redna stranka pri cvetlični dami. Vsi se mi vedno nasmehnejo, ko me vidijo in me naslavljajo z – ne upam si razkriti – Papa. Vem, da po njihovih izkušnjah to pomeni časten in spoštljiv izraz, a vseeno..

Priznam, da imam dva čudovita odrasla sinova in tri čudovite vnukinje ter dve zelo sladki snahi. Ko pa me prodajalci na tržnici, ki so v mojih mislih že krepko čez petdeset, naslavljajo z očka, potem vedno znova pomislim na besedilo pesmi Petra Koelewijna: »Staraš se, očka, priznaj. Želiš narediti vse, kar lahko, a ne veš, kako. Ker si še vedno hiter, pa tudi prej utrujen. Postajaš starejši očka, postajaš starejši očka."