Optična iluzija kot oblika umetnosti v Koratu
Ob vsakem (prostovoljskem) delu v Ustanovi Hiša usmiljenja si vzamemo čas tudi zase. Ponavadi gremo več kot tri tedne. Dva tedna za delo in nato manj kot teden za oglede Tajske. Ali lahko vsa doživetja potonejo in bomo domov prišli vsaj nekoliko spočiti. Letos sva se s Henny naselila v Nakhon Ratchasimi ali Koratu.
Odločili smo se, da zadnji dan počitnic spremenimo v muzejski dan. Na hotelski mizi smo videli brošuro o nekakšni umetniški razstavi: Arts of Korat. Bilo je tudi na našem zemljevidu. Ker nikoli nismo imeli zemljevida z songtheaw vrstic, se moramo vedno vprašati, katero pesem imeti. Ne govorimo tajsko in smo zato odvisni od angleščine naslovnika.
Gospa na avtobusni postaji je bila zelo ustrežljiva. Parkirala naju je na stol v čakalnici in naju po kakšnih desetih minutah pripeljala na pesem. Takoj je zapeljala in pri prvem izvozu že v napačno smer po našem zemljevidu. na nekaj sto metrov sva izstopila, se prijazno zahvalila in plačala šoferju ter ustavila naključno pesem.
Voznik tega nas je postavil na pravo pesem. Vsak ovinek in zavoj po našem zemljevidu smo prišli v pravo smer. Ampak…. kar naenkrat je obrnil in šel v drugo ulico, šel nekam napolnit in smo se izgubili. Vprašal je voznika, vendar ni mogel prebrati kartice.
Začeli smo hoditi naključno, a smo imeli tega kmalu dovolj. Pa sva nekje pozvonila. Razložil in pokazal, kaj želimo na kartici in mapi. Ženska naju je razumela in nama povedala, kako hoditi v tengliščini, a tega nisva razumela. A je imela rešitev: poklicala je moža, ki je vodil avto in naju odpeljal do muzeja: po ulici, zavij levo in po nekaj sto metrih sva bila na cilju. Njemu in njegovi ženi smo se seveda zelo zahvalili.
Ko smo prispeli v muzej, so nas sprejeli z velikim spoštovanjem. Plačali smo in morali smo sezuti čevlje, namesto tega smo dobili platnene copate. V templju se je treba tudi sezuti, tako da se nam ni zdelo nič čudnega. A copat še nismo dobili v nobenem templju.
Na ogled muzeja so nas povabili z zamahom roke. Vse sobe so poslikane. Včasih so nadaljevali na tleh: torej sezuli in obuli copate. Pri vsaki sliki je bila na tleh oznaka. V bližini je visela fotografija, kako lahko posnamete sliko na film.
Na sliki je vedno manjkala ena ali več oseb. Namen je bil, da bi eden od obiskovalcev stal na sliki, drugi obiskovalec pa bi slikal z markacije. Nedokončana slika je bila dobro osvetljena, tako da bi lahko (in morali) delati brez bliskavice. fantastično
Bili smo edini obiskovalci in imeli smo se super, ko smo se nekaj ur fotografirali. Slike so izdelali tajski umetniki.
Predložil Adelbert Hesseling