Spominsko srečanje v Kanchanaburiju 2016
Kot vsako leto 15. avgusta je nizozemsko veleposlaništvo v Bangkoku tudi letos organiziralo srečanje na vojnih pokopališčih Don Ruk in Chungkai v Kanchanaburiju v spomin in čast žrtvam druge svetovne vojne v Aziji. Mnogi med gradnjo kontroverzne železnice Siam-BSiamrma so umrli, mnogi med njimi Nizozemci.
Veleposlanik Karel Hartogh je imel letos ganljiv in navdihujoč govor, v katerem je poudaril pomembno vlogo, ki jo imajo nove generacije pri počastitvi spomina na tragedije, ki so se zgodile med vojno, in na žrtve. Citiram nekaj odlomkov:
»Vojne so pogosto posledica nerazumevanja, nestrpnosti in seveda lakote po moči in ozemlju. Današnji svet kaže, da nerazumevanje in nestrpnost ter stremljenje k lastni blaginji žal nista izgnana iz tega sveta in se morda to nikoli ne bo povsem zgodilo.
Ravno takrat, ko ni vojne, se začne ljudem mir jemati kot nekaj samoumevnega. Še posebej, ko se globalne napetosti povečajo. Predvsem z aktivnim vključevanjem novih generacij, mladih, ne glede na njihovo versko ali etnično pripadnost.
In zato bi, tako kot lani, rad poudaril dejstvo, da svoboda ni samoumevna. Ta svoboda zahteva napor. Da se moramo upreti in zaščititi drug drugega pred zlom. Tako, da se distanciraš od ljudi, ki izrekajo sovražni govor, od tistih, ki hujskajo ljudi drug proti drugemu. Enostavnih rešitev za zapletene sodobne probleme v svetu ni, lahka besedila vodijo le v lažna pričakovanja in na koncu samo zapletajo naša življenja in naše sobivanje.«
Celotno besedilo govora si lahko preberete na: thailand.nlambassade.org/bijlagen/nieuws/toespraak-ambassador.html
Spodaj je nekaj lepih fotografij z letošnjega srečanja.
Vir: Facebook stran nizozemskega veleposlaništva v Bangkoku.
Škoda, pravkar smo prišli domov iz Kanchanaburija ... to smo zamudili za tri dni.
Kraj in okolica ter zgodovina, povezana s tem krajem, je vedno čudovita. Ob naših obiskih se vedno spomnim na mnoge ljudi, ki so morali tam preživeti v najbolj klavrnih razmerah, marsikomu ni uspelo.
Danes zjutraj, ko sem se sprehajal čez most in so turisti veselo delali na desetine selfijev in drugih skupinskih fotografij, sem pomislil, da so se pred nekaj generacijami na most kot živi ščit preganjali prav toliko ali več. Mislim, da skoraj ni bilo turistov, ki bi se tega zavedali ali bi jih to res zanimalo.
Sicer pa to ni bil naš zadnji obisk...
Turisti morajo nekaj vedeti, saj se drugače ne bi trudili obiskati mostu. Pravzaprav je lepo, da se lahko ljudje zdaj smejijo na takih mestih, kjer je v preteklosti tekla kri. Morda se vsak turist, ki dela selfije, ne zaveda, kaj se je v resnici zgodilo, a tudi tistim, ki poskusijo, je še vedno težko. Poznam nazorne zgodbe mojih starih staršev o 'Japoncih' in da sem zahvaljujoč atomskim bombam zdaj na tej zemlji, a resnično razumeti, kaj se je zgodilo tam ali tukaj ... to ni mogoče.
Čudoviti filmi, kot sta Železničar in Pisma iz IwoJime (จดหมายจากอิโวจิมา), so lahko le blizu. Slednjega sem pred kratkim v tajščini naletel na spletu in nekaj mojih tajskih znancev si je res ogledalo ta film. Toda kaj lahko rečete o tem? Samo to trpljenje, sovraštvo in izgube življenj je tako nerazumljivo.
Hvala za vašo pozornost na tem posebnem srečanju.
Opomba: Drugi citat ni pravilen, vendar je pravilen v dodatku.
Res… Kanchanaburi je preprosto impresiven in čustven… Tudi večurno potovanje z vlakom ti da misliti… Če samo za trenutek pomisliš… Veliko spoštovanja do Nizozemske, ki ohranja vse…
Zagotovo se bom vrnil tretjič ...