Vereenigde Oostindische Compagnie ali VOC…. Kot pisatelj, ki ga grize zgodovinski hrošč, se ga nikoli ne morem nasititi.

Nekoč je bila največja multinacionalka na svetu. Čisto dobičkonosno podjetje, ki se ni izogibalo nobenim sredstvom za doseganje svojih ciljev, hkrati pa je, kot je zapisal zgodovinar Jan Kuipers, ustvarjalo kulturo, spodbujalo odkrivanje in navtične izume ter močno vplivalo na življenje v svojem trgovanju območja in Republiko Združeno Nizozemsko.

Nenavadna mešanica merkantilizma željnih trgovcev, zvitih regentov, norih pustolovcev, podjetnih pomorščakov in neusmiljenih vojakov je skoraj dvesto let igrala ključno vlogo na ogromnem območju, ki bi se lahko nahajalo med Rtom dobrega upanja in Japonsko. V tem obdobju, od leta 1602 do 1795, je družba poslala ladjo v Azijo skupno 4.721-krat. Logistična operacija, ki še danes spodbuja domišljijo in vključuje 972.000 ljudi. Od tega ogromnega števila se jih je le tretjina vrnila v domovino….

Eden od mož, ki so tvegali svoja življenja za VOC, je bil Hendrick Indijck. Ni jasno, kdaj natančno se je rodil, je pa res: po mnenju večine zgodovinarjev se je to zgodilo okoli leta 1615 v Alkmaarju. Indijck je bil pismen in pustolovski človek. Navsezadnje je ta magister notarskega poklica, preden je vstopil v službo VOC, najprej nekaj let delal kot uradnik za West India Company v Recifeju v Penambucu v Braziliji, kmalu po tem, ko je to regijo osvojila republika. iz portugalščine. Vendar pa je upor domorodcev, ki je izbruhnil leta 1645 pod vodstvom Joaa Fernandesa Veire, zamajal nizozemsko avtoriteto in po porazu nizozemskih čet v bitki pri Tabocasu (3. avgusta 1645) je Indijck, tako kot mnogi drugi rojaki, sprejel njegove hite in se vrnil v republiko.

Cristi Popescu / Shutterstock.com

Očitno še ni izgubil želje po eksotičnih dogodivščinah in 12. julija 1650 se je vkrcal na ladjo. Enkhuizen v Batavii kot čisto nov kandidat za mlajšega trgovca VOC. Skoraj takoj so mu dovolili, da odpotuje naprej v Ayutthayo, ker je tovarna VOC v siamski prestolnici zaradi slabega upravljanja zašla v zelo težke papirje. Skupaj z bodočim generalnim guvernerjem Rijcklofom van Goensom, znanim po svoji temeljitosti, je 9. novembra istega leta prispel v Ayutthayo, da bi uredil stvari. Skupaj z van Goensom je Indyck naredil konec korupciji in sprenevedanju, končal tihotapljenje Kitajcev in obnovil trgovinski monopol z Japonci. Na bregovih Chao Phraye je ostal pet let. Ne povsem proti svoji volji, kot se je izkazalo, saj je ob izteku mandata dal vedeti, da bi z veseljem ostal dlje, če bi napredoval v trgovca.

Ko se je izkazalo, da ljudje v Batavii niso bili takoj pripravljeni ugoditi tej prošnji, se je opogumil in sam odplul v Batavio, da bi branil svoj primer. Kmalu je postalo jasno, da bo moral na napredovanje še nekaj časa počakati. Namesto tega je bil 23. maja 1656 zadolžen za pomembno misijo v Kambodžo. Potem ko je bilo osebje VOC pred tem pokoljeno, je moral skleniti mir s Kambodžani in znova odpreti propadajočo trgovsko postajo. Kljub vročini, katere žrtev je bil on in večina njegovih mož, je Indycku v razmeroma zelo kratkem času uspelo znova urediti zadeve VOC. Hkrati je izkoristil priložnost za temeljito raziskovanje regije. Tako je po desetih dneh potovanja, delno v proi čez neizmerno jezero Tonle Sap, končal kot eden prvih zahodnih obiskovalcev v ruševinah Angkor Wata.

Od leta 1617 so direktorji VOC odločili, da je treba voditi dnevnike o vseh opravljenih potovanjih. Po vrnitvi domov so jih morali predati VOC-u, ki je imel ekskluzivno pravico do objave teh pogosto ključnih strateških informacij. Njegovo poročilo o Angkorju je bilo prvo napisano v nizozemščini ... Ko se Hendrick Indijck konec istega leta vrne v Batavijo, prejme tako želeno imenovanje za polnopravnega trgovca, čeprav ne v Indiji, ampak nazaj v Kambodži. V kamboški prestolnici Lovek je prevzel Logie, ki so ga zapustili Angleži, in poskušal ponovno aktivirati večinoma mrtvo trgovino od Loveka do japonskega šogunata. Pomemben korak v pravo smer je bila sklenitev sporazuma, po katerem je VOC 'izključno trgovino z jelenovimi kožami in drugimi dobrinami za Japonsko pridobiti. Po vsej verjetnosti je Maria Quikelenburg, njegova zakonita žena, ostala v Bataviji, ker je gotovo, da je živel v Kambodži s Kmerko, ki mu je rodila dva otroka, Gerrit in Adriaentje. Te otroke je vzel s seboj, ko je oktobra 1660 postal glavni trgovec na pomembnem mestu VOC v Deshimi na Japonskem. Donosen mandat, ki ga je opravljal skoraj tri leta, izmenjujoč se s službenimi potovanji v Ayutthayo in Batavijo.

2. aprila 1664 je bil v Bataviji navzoč pri krstu svoje hčere Ane iz zakona z Marijo Quikelenburg. 28. aprila je bil ta alkmaarski popotnik še tretjič obtožen misije na Japonsko, vendar je Pietje de Dood to preprečil. Hendrik Indijck, v svojem življenju glavni trgovec v službi Patented East India Company umrl 4. maja 664 v Bataviji, verjetno zaradi malarije. Dan pozneje so ga pokopali v Hollandsch Kerkhofu.

14 odgovorov na “Hendrick Indijck: prvi Nizozemec v Angkor Watu”

  1. Anton pravi gor

    Lung Jan, tako kot prej, vedno dobro napisan o obdobju VOC. Oboževalec, ki živi v Avstraliji. Da, prepričan sem, da bo v prihodnosti od vas prišlo še več zgodb. Upajmo, da bo ta virus izgubil svojo moč, da bo lahko ponovno prezimilo na Tajskem. Kar tako naprej Jan in hvala. Moja dopolnila.

  2. PEER pravi gor

    Ljubki Lung Jan,
    prebrati to zgodbo v enem dihu in si zamisliti, ali si bil tudi sam tam v zlati dobi.

  3. TheoB pravi gor

    "Nenavadna mešanica merkantilizma željnih trgovcev, zvitih regentov, norih pustolovcev, podjetnih pomorščakov in neusmiljenih vojakov ..."
    Z drugimi besedami, ljudje z 'VOC miselnostjo'.

    "Od tega ogromnega števila [972.000] se jih je le tretjina vrnila v domovino..."
    To ne pomeni, da sta dve tretjini umrli med zaposlitvijo v VOC. Predvidevam, da ni znano, koliko ljudi se je odločilo preseliti v tujino po koncu VOC?

    Oktobra 1660 je svoje otroke odpeljal v Deshimo. Niti besede o njegovi 'mia noi', materi njegovih otrok?
    Zato pač mislim, da mu je VOC dal uslugo, da je s seboj vzel svoje otroke. Če bi bila mati še živa, bi bilo pripeljati s seboj tako domačo priležnico verjetno preveč.
    So tudi ta dva otroka odpeljali v Batavijo ali sta umrla v Deshimi?

    • Lung Jan pravi gor

      Dragi Theo,

      Njegov 'mia noi' je izginil v megli časa. Škoda, a žal... Otroci so čisto druga zgodba. Otroci iz mešanih razmerij so običajno končali v domu VOC v Batavii ali Ayutthayi po izteku očetove pogodbe o VOC. Še posebej, ko je bila nizozemska zakonita žena še živa ... Indijcku ju ni le uspelo odpeljati v Deshimo, ampak je njegov sin Gerrit celo mene peljal na svoje obiske k Shogunu. Kar je bilo samo po sebi zelo nenavadno. Enako nenavadno je, da se Gerrit in njegova sestra Adriaentje nekaj let po Indijckovi smrti nenadoma pojavita v Amsterdamu in se zapleteta v tožbo pred nizozemskim svetom glede dediščine njunega naravnega očeta. Njegova zakonita hči Anna, kolikor mi je uspelo ugotoviti, je bila takrat še v Bataviji ...

      • TheoB pravi gor

        Hvala za ta dodatek Lung Jan.
        Veseli me, da nezakonski otroci niso bili povsem prepuščeni sami sebi, vendar si v tistih časih ne predstavljam preveč otroškega doma.
        Res je zelo posebno, da nas je takšen malček - ker je mlajši od 7 let - smel spremljati na pomembnejših obiskih.
        Tudi to, da je bila nekaj let pozneje – manj kot 14? – končati v Amsterdamu. Tako potovanje ni bilo poceni.

        PS: Vaše prispevke berem z nadpovprečnim zanimanjem.

  4. Rob V. pravi gor

    Lepe zgodbe iz arhiva VOC, a v čem bi res uživala: zgodbe o Siamcih itd. Kdo je bila tista 'domača' kmerka, kaj si je mislila, kaj je naredila? Žal so veliko večino gradiva iz tistega časa zapisali belouški.

    • Peter (prej Khun) pravi gor

      Živjo Rob, samo preberi popolnoma enak komentar. Prišlo je od Tina. priložnost?

      • Rob V. pravi gor

        Sumim na indoktrinacijo 😉 ... ali znak, da več ljudi razmišlja tako. Sumim, da bi tudi Jan sam rad videl to perspektivo, a kar ni (več), ni, kajne? Zadovoljen pa sem tudi s tem, kar nam tukaj pokaže Lung Jan. 🙂

  5. Jacques pravi gor

    Vsekakor gre za pisno delo, ki nagovarja domišljijo. Podoživite druge čase. Že nekaj časa snemam svoje družinsko drevo in srečal sem že šest VOC jadralcev. Vsak s svojo zgodbo, pet pa jih je umrlo po VOC-ovi knjigi. (Vendar razlog ni naveden). Pogosto v enem letu in pusti ženo in otroke brez denarja in nakita. Od vojaka do kuharja, vse je bilo na krovu in pogosto rekrutirano. Uporabljena je bila železna roka in kazni na krovu, če so bile storjene kršitve, niso bile mile. Tudi telesna in smrtna kazen. Še vedno delam na zadnjem VOC mornarju, skiperju, in morda je preživel.

    • theiweert pravi gor

      Pazi. Zdaj se je nizozemska država opravičila. Da te kot potomca nimajo za finančno odgovornega za nič manj kot šest VOC mornarjev.

  6. Harry Roman pravi gor

    od leta 1602 do 1795 je družba poslala ladjo v Azijo skupno 4.721-krat
    Slab sem v matematiki, ampak... v 200 letih manj kot 5000 ladij = 25 na leto.

    • theiweert pravi gor

      Bila sta tudi mesece na poti, kaj je torej narobe?
      Prva leta bodo tudi leta raziskovanja, ko so bili ljudje veseli, da se je ladja po enem letu vrnila.

  7. Matej pravi gor

    Vedno se sprašujem, kako so ljudje takrat komunicirali in lahko sklepali pogodbe, ki sta jih razumeli obe strani.

  8. MarkL pravi gor

    Ko sem prebral to zanimivo zgodbo, je bila moja prva misel: Zelo me zanima, kaj točno je Hendrick Indijck napisal o Angkorju. Pravzaprav sem glede na naslov prispevka pričakoval nekaj citatov o tem.

    Besedilo nakazuje, da so pripovedi tam: ali je morda to razlog, da je pisatelj posnel drugi del Hendrickove sage? Ali pa so poročila morda kje javno dostopna ali na voljo za prenos?


Pustite komentar

Thailandblog.nl uporablja piškotke

Naša spletna stran najbolje deluje zahvaljujoč piškotkom. Tako si lahko zapomnimo vaše nastavitve, vam izdelamo osebno ponudbo in nam pomagate izboljšati kakovost spletne strani. Preberi več

Da, želim dobro spletno stran