Medtem pa na podeželju

Cesta, ki jo mnogi zaničljivo imenujejo "Hillbilly Avenue".

Kot samooklicana urbanistka le redko zapustim mesto. Dnevi, ko se odpravim zunaj meja mesta, so redki in nikoli brez tehtnega razlogan.

Ko sedim na zaspanih stojnicah s hrano, vase strmejo očarani podeželski ljudje, se vedno počutim, kot da nekaj pogrešam. Da gre mestni hrup in dogajanje v Bangkoku v visoko prestavo takoj, ko grem iz mesta, samo da mi postane slabo. Ker ne morem biti tam. Nesmisel seveda. Dogodki se ne dogajajo samo zato, da bi mi bili všeč. Ali pač?

Na podeželju v Tajska nikoli se nič ne zgodi, vsaj tako se zdi. Tempo je tako počasen, da se zdi, kot da se stvari dogajajo nazaj. Zgodovina te države se piše v vodnem Bangkoku in če želijo podeželski ljudje biti del nje, bodo morali odpotovati v Bangkok. Nekaj, kar mnogi počnejo v rednih intervalih.

»Phut passaa Thai keng make make,« zavpije upravnik stojnice s hrano, ki stoji na cesti, po kateri enkrat na uro pridrvi moped in ki je videti, kot da je bila zgrajena samo zato, da lahko rečejo vaščani; "tudi mi imamo pot". "Odlično govoriš tajsko." Zahvaljujem se ji za kompliment, a očitki, da obvladam tajski jezik nad nivojem vrtca, so čista laž.

Z ženo sva v tajskem ekvivalentu Heerjezusveen, ker pomagava tastu (76) pri selitvi. Lesena hiša, v kateri živi zadnjih dvajset let, je zdaj videti kot da je prislonjena v nebo, tako skrivljena je. Vojske termitov si že leta prizadevajo z odločnostjo fanatičnih nacistov, da bi zgradbo spremenile v prah.

Oče noče oditi. Opozarjamo ga, da ni več odgovorno nadaljevati bivanje v takšnem domu, ki je v napredovalem stanju razpada. Danes ali jutri se bo nepremičnina ob najmanjšem pišu vetra sesula kot hišica iz kart, kot v risanki.

Ko brez vsakršnega napora z boso nogo brcnem v veliko luknjo v tleh, vidim očeta, ki si grize spodnjo ustnico. Zdi se, da je prepričan. Njegova nova, enonadstropna, kamnita hiša je oddaljena pet minut hoje. S popolnoma novimi ploščicami na tleh, kuhinjo in "modernim" straniščem, nič več počepljenja za tega močnega fanta.

Vas mrgoli majhnih otrok. Šole so zaprte in malčki tečejo - otroci vedno tečejo - kolesarijo, plezajo in se igrajo meni nerazumljive igre. Kakšno nasprotje njihovim vrstnikom iz Bangkokkerja, ki so živeli med počitnice 18 ur na dan preživijo pred svojim računalnikom in pogosto že imajo tri brade do 8. leta.

Na levi "Wat Kreaw", na desni zvočni stolp, ki je proizvedel dovolj decibelov, da bi obudil mrtve.

Pred tamkajšnjim hramom je postavljeno gromozansko ozvočenje, iz katerega se že od 7. ure zjutraj sliši glasen podeželski zabavni punk, ki se sliši daleč izven vasi. Ljudje, ki ne poznajo boljšega, si vedno predstavljajo, da so budistični templji kraji, kjer vlada spokojna tišina, ki vabi k razmišljanju in iskanju notranjega miru. V resnici sta povprečen tajski 'wat' in okolica bolj podobna sejmu, kjer vrtiljaki nenehno norijo.

Neki Tajec me je nekoč vprašal, kaj si mislim o glasbi, ki se vrti v restavraciji, kjer sem jedel s prijatelji. “mai chop,” sem odgovoril -ne razmišljam veliko o tem- nakar je moški vstal, stopil do ojačevalca in dvakrat povečal glasnost. Vsi Tajci so trdno prepričani, da bo slaba glasba samodejno postala dobra glasba.

Tajskega country popa, ki, ko tole pišem, grmi iz kongregacije zvočnikov, z močjo, s katero U2 običajno nastopajo na stadionih, se ne da opisati v en-dva-tri. Instrumenti so običajno sestavljeni iz pevca, bobnov, bas kitare in solo kitare.

Solo kitarist striktno dela, kar se od njega zahteva; solo. Solo kitarist začne solo na prvi takt in nato ne preneha do konca pesmi. Med refrenom solo kitarist nadaljuje svoj solo in na koncu, ko se zdi, da si pevec že oddahne, pesem s hreščečimi kriki potisne do vrhunca. Bobnarske solaže ali bolje rečeno »drum breaks« pogosto spominjajo na zvok, ki ga slišite, ko nekdo pade po stopnicah. Ni za slabovidne...

Druga izjemno priljubljena glasba je »luuk thung«, stil glasbe, ki ga obožujem. »Luuk thung« je tajska različica country glasbe. Počasni, zasanjani basovski toni in orgelske melodije spremljajo dramatično zgodbo pevke, v življenju katere je šlo vse narobe, vse, kar gre lahko narobe. Vokalne melodije se za zahodnjaško uho sicer kar nekaj navadijo - glas zveni nekoliko utesnjeno, včasih se zdi, da pevec poje 'neuglašeno' - a celota je čudovito harmonična. Navsezadnje sta "lažno" in "čisto" pojma, ki sta kulturno določena. »Luuk thung« je daleč najbolj priljubljen glasbeni slog na Tajskem, vključno z Bangkokom. Stara šala v tej državi je, da ko zavrtite "luuk thung" nazaj, pevec dobi nazaj svojo hišo, svojo zemljo, svojo ženo, svoje otroke in svojega vodnega bivola.

Ta fotografija bo privabila solze v oči vsakemu ljubitelju kokosa

Jutri nazaj v Bangkok. Oče je ustaljen, srečen in zdaj se zaveda, da je postala depresivna baraka, tista ljubljena hiša, v kateri se je postaral.

Vidim, da se bom sčasoma ustalil na takšnem mestu, ko bom končal z vadbo. Malo delam na svojem romanu. Kaj bi še moral narediti?

Sovražim vrtnarjenje...